Mnenja svetnikov o jezi so zelo različna, pa vendar je iz njih mogoče izluščiti univerzalno vodilo za soočanje z njo. Sveti Frančišek Saleški pravi: “Jasno in brez izjeme vam povem: nikar se ne jezite, če je le mogoče. Boljše je, da jezo odločno zavrnete, kot pa da z njo barantate.”
Z njim se ne strinja sv. Janez Krizostom. “Kdor se ne jezi, kadar ima vzrok za to, stori greh,” pravi. Pritrjuje mu sv. Bernard: “Ne jeziti se, ko je to potrebno, je greh.” In doda še ključno sporočilo: “Ujeziti se bolj, kot je potrebno, pa pomeni grehu dodati drug greh.”
Preberite še:
Kako so duhovniki ubranili slovenski narod
Hitra jeza sv. Frančiška
Na videz nezdružljiva mnenja pa je le mogoče povezati v skupno načelo, kako ravnati s svojo jezo, če upoštevamo tudi temperament osebe.
Avtorja Pascal Ide in Luc Adrian v knjigi 7 glavnih grehov navajata, da je bil sv. Frančišek Saleški v mladih letih nagle jeze in nasilen. Močno se je trudil, da je v sebi začel spodbujati tudi krotkost.
Tako se lahko vsi tisti, ki so vročekrvne narave, zgledujejo po misli sv. Frančiška, jezo raje malo “predihajo” in na stvar, ki jih je razjezila, pogledajo tudi z drugega vidika.
Preberite še:
Pet Jezusovih napak
Ključna beseda: sočutje
Dr. Russell Kolts, ki se je sam več let bojeval z izbruhi jeze in jih pozneje obžaloval, svetuje, da je zdravilo za jezo sočutje – do drugih in predvsem do sebe.
Sočuten in nekritičen pogled do lastne pomanjkljivosti mu je dal moč, da svoje jeze ne potlači, ampak se z njo sooči. Ne z obsodbo, temveč s sprejemanjem in željo, da se popravi.
“Nujna” jeza?
Tisti pa, ki so bolj blagi, neodločni ali preveč previdni, ki se nikoli ne razjezijo, se že po naravi nagibajo h krotki rešitvi. Ne razjezijo se, in ne zato, ker bi se jim tako zdelo prav, ampak zato, ker jih je strah.
Zanje naj bodo vodilo besede sv. Janeza Krizostoma in sv. Bernarda o tem, da se je včasih treba jeziti, saj lahko jeza deluje v službi pravičnosti in je v pravem trenutku, ko je izražena na pravičen način, nujno potrebna.
V evangelijih (npr. Jn 3, 13-17) beremo, kako je Jezus v templju našel prodajalce in menjalce denarja. Spletel je bič in jih skupaj z ovcami in voli pregnal ven. Menjalcem je raztresel denar, prevrnil mize in stole. Jasno je, da je bil zelo jezen.
Jeza, ki postane strah
John Eldredge v knjigi Divji v srcu pravi: “Pri sebi sem opazil, da se, ko zanikam občutek jeze, ta spremeni v strah.” Mesto, ki je namenjeno jezi, se ob njenem zanikanju spremeni v nekaj šibkejšega, kar poimenuje sabotaža prave moči in življenje v ponarejenem jazu.
Ob soočanju z jezo je tako nujno poznavanje lastne narave in korak iz cone udobja k nasprotnemu polu. Tako se vročekrvni izognejo marsikateri neupravičeni jezi, blagi pa marsikateri sprejeti nemoči.