Starši so na splošno zelo resno vzeli študije, ki kažejo, da pretepanje v otrocih sproža nasilno vedenje. Vendar je večina staršev tepež nadomestila z vpitjem.
Tudi jaz vpijem na svoje. Ni mi všeč, a to vseeno počnem. Ko sta imela prva otroka dve leti in štiri leta, sem se nekega dne usedla k njima in toliko časa vpila nanju, da sta začela jokati. Še spomnim se ne, kaj sta naredila. Mislim, da sem nanju vpila minuto ali dve, a spomin na ta dan je tragičen.
Ne verjamem, da sta otroka zaradi mojega vpitja kakor koli spremenila svoje vedenje. Začela sta se me samo bati.
Moji starši name niso nikoli tako kričali, ampak jaz sem se svoje mame zelo bala. Preden me je udarila, nikoli ni pomišljala. Mislila sem, da sem jaz boljša kot ona, ker otrok nisem tepla, vendar sem prepričana, da oboje prinaša zgolj kratkoročne rešitve in dolgoročno naredi več slabega kot dobrega.
Družine ne potrebujejo vpitja
V sebi vsi slutimo, da naša družina ne potrebuje vpitja. Dobri starši vedo, kako oblikovati vedenje, ki bi ga pri svojih otrocih radi videli. Kljub temu pri nas doma še vedno vpijemo. Na splošno to počnemo, ko smo obupani, utrujeni, razdraženi in ne vemo več, kaj bi.
Vpitje je zlo za naše družine. To začneš razumeti, ko začnejo vpiti tudi otroci. To ni družina iz tvojih sanj. Ni ljubeča družina, ki si jo želel za svoje otroke.
Pri tem ne govorim o kriku strahu, ki pride spontano, ko otrok skoči na cesto ali se ti izgubi sredi množice ljudi. Ti izbruhi strahu otrokom posredujejo zdravo bojazen in otroci dobro razlikujejo krik strahu od krika jeze.
Najhujše vpitje je tisto, ki ga spremljajo žaljivke. Raziskave so pokazale, da je takšen tip vpitja bolj škodljiv kot udarci. Pokazale so tudi, da je vpitje težko popraviti z ljubeznijo in izkazovanjem nežnosti. Z drugimi besedami: vpitje iz ljubezni preprosto ne obstaja.