Gorup se je rodil 6. aprila 1834 na Notranjskem v kraju Slavina. Njegovi starši so bili revni in vprašanje je, kakšna bi bila njegova življenjska pot, če ne bi bil njegov stric po materini strani bogati veletrgovec Janez Kalister iz Trsta.
Gorupova pot k poslovnemu uspehu
Stric je svojemu nadarjenemu in pridnemu nečaku dal službo v svojem podjetju. Mladi Gorup se je najprej izkazal pri vodenju gradnje železnice med Mariborom in Celovcem, po stričevi smrti pa je skupaj s svojim bratrancem leta 1864 prevzel njegovo podjetje.
Leta 1876 je ustanovil lastno podjetje, ki se je ukvarjalo s finančnimi posli, hotelirstvom, gradnjo železniških prog in je imelo v zakupu pobiranje davkov. Ustanovil je tudi bombažno predilnico v Ajdovščini in Kranjsko stavbinsko družbo.
Iz Trsta na Reko
Leta 1876 se je tudi odločil, da bo težišče svojih poslov iz Trsta, ki je spadal v avstrijsko polovico Habsburške monarhije, preselil na Reko, ki je spadala pod ogrsko polovico. Bistri Gorup je namreč pravilno sklepal, da se bo mesto po tem, ko je dobilo železniško povezavo z Budimpešto, razcvetelo.
V hitro razvijajočem se mestu ob Kvarnerskem zalivu, v katerem je živela tudi številčna slovenska skupnost, je Gorup najprej bogatel z gradnjo stanovanjskih hiš.
Slovenski Rothschild
Nato pa je tako kot v Trstu tudi na Reki postal delničar in član upravnih odborov bank, zavarovalnic in ladjarskih družb. Prebivalci Reke so Gorupu zaradi njegovega bogastva nadeli vzdevek slovenski Rothschild.
Gorup, ki velja za najbogatejšega Slovenca vseh časov, je bil tudi v ozadju snovanja velike slovenske narodne bančne delniške družbe, a ta na koncu od avstrijskih oblasti ni dobila dovoljenja za začetek delovanja.
Zaveden Slovenec in dobrotnik
Gorup ni bil samo uspešen podjetnik, ampak tudi narodno zaveden Slovenec ter radodaren dobrotnik in mecen. Podpiral je politike, ki so se zavzemali za razvoj slovenskega naroda, in bil nekaj časa tudi sam poslanec v kranjskem deželnem zboru v Ljubljani.
Veliko je gradil, med drugim tudi vrsto monumentalnih hiš na Slovenski cesti v Ljubljani. Njegovo delo je stavba Mladike, v kateri je zdaj sedež slovenskega zunanjega ministrstva.
Gorup goriškemu slavčku pomagal iz stiske
Gorup je na široko odprl svoj mošnjiček tudi za slovenske umetnike. Tako je denarno podprl izdajo drugega (leta 1888) in tretjega zvezka Poezij (leta 1902) pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča.
Gregorčiču, ki se je pogosto otepal revščine, je tudi izplačal zajeten honorar. To je pesnika, ki je imel vzdevek goriški slavček, rešilo dolgov in mu omogočilo nakup posestva.
Plemeniti Slavinski
Gorup je za svoje zasluge prejel tudi plemiški naslov in je postal Josip Gorup plemeniti Slavinski. Postal je tudi častni občan Ljubljane, mesto je pomagal obnoviti po rušilnem potresu leta 1895.
Umrl je leta 25. aprila 1912 na Reki, kjer je tudi pokopan. Po smrti je zapustil 8,5 milijona kron v gotovini in 5,2 milijona kron v nepremičninah.
Za primerjavo: leta 1912 je država od dežele Kranjske zahtevala 1,2 milijona davka od zemlje. Torej je bilo njegovo premoženje več kot 12-krat večje od letne vsote pobranih davkov od zemlje na Kranjskem.
Kruta usoda Gorupove vnukinje
V dveh zakonih se je Gorupu rodilo kar 14 otrok. Njegova vnukinja je bila tudi Ksenija Gorup, ki se je poročila z Radom Hribarjem, skupaj z možem pa so ju kruto umorili med drugo svetovno vojno.
Viri: Slovenska biografija; Stane Granda, Viri akumulacije kapitala na Slovenskem v 19. stoletju ter Slovenija: Pogled na njeno zgodovino.