Z možem ugotavljava, da si je bilo ob petih majhnih otrocih težko vzeti čas zase zaradi potreb, ki jih majhni otroci pač imajo.
Ob malo večjih otrocih, ki jih sicer lažje pustiva v varstvu, pa sva se zalotila, da se nama velikokrat ne ljubi potruditi, da bi si organizirala zmenek. Sploh če gre za priložnost, za katero se morava zvečer urediti, lepše obleči in se odpraviti od doma.
Preberite še:
Desetkrat NE za dober zakon
Preberite še:
Šest slabih navad, ki vam lahko uničijo zakon, in kako se z njimi spopasti
Viroza ali Božja previdnost
Prejšnji konec tedna se nama je zgodilo nekaj, česar se starši majhnih otrok bojimo: oba hkrati sva obležala s trebušno virozo. Hvala Bogu se otroci niso nalezli. Po napornem koncu tedna, ko sva se izmenjevala pri skrbi za otroke, medtem ko je drugi bruhal ali počival, so odšli v šolo in vrtec.
Midva pa sva ostala doma. Na kavču, v pižamah. Od bolezni sva bila dovolj izčrpana, da naju kljub stanovanju, ki je kar klicalo po čistilnem servisu, gospodinjska opravila niso dvignila s kavča. Prav tako naju ni mamila skušnjava uporabe računalnika in telefonov, saj se nama je od slabosti še vedno malo vrtelo v glavi.
Ko načrti počakajo …
Tako sva se na kavču, v pižamah, pokrita z odejo, pogovarjala in se crkljala. In ugotavljala, da se že celo večnost ni zgodilo, da bi imela toliko ur časa res samo za naju.
Časa, ko naju nihče ne potrebuje, nihče ne zmoti, ko nama ni treba narediti prav nič nujnega. Ko načrti počakajo. Saj to vsi poznamo, kajne? Dokler smo zdravi, je vse nujno in neodložljivo, ko pa zbolimo, je kar naenkrat treba (in je tudi mogoče) odložiti marsikaj.
Preberite še:
Šest preprostih stvari, s katerimi ženi lahko pokažete, da jo ljubite
Hvaležna Bogu za njegovo izvirnost
Po dveh urah najinega zmenka v pižamah sva ugotovila, da naju je čas, ki sva ga kljub bolezni lahko preživela skupaj, povezal skoraj tako, kot bi naju povezal kak konec tedna v dvoje, ki si ga trenutno zaradi dojenčka še ne moreva privoščiti.
Samo nasmehnila sva se lahko ob spoznanju, na kako izvirne načine deluje Bog.
“Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28)
Preizkušnje – takšne in drugačne – so del življenja. Nihče jim ne uide. Sama se še vedno velikokrat ujamem v zanko in se želim prepirati z Gospodom, ko me doleti kakšna preizkušnja.
Odkar pa z otroki vsako jutro pri jutranji molitvi preberemo dnevno Božjo besedo, lažje prepoznavam, kako se preizkušnje, ki jih sprejmeš z zaupanjem v Boga, spreminjajo v blagoslov. V tem primeru v blagoslov zmenka v pižami.
Vir: Družina in Življenje, diz.si