Po poroki leta 2008 je Chiara takoj zanosila, toda na žalost so dojenčici že ob prvih pregledih diagnosticirali anencefalijo. Mladoporočenca sta z veseljem sprejela Mario Grazio Letizio in jo po pol ure zemeljskega življenja pospremila na njeno pot v nebesa.
Nekaj mesecev pozneje je Gospod Chiari in Enricu podaril drugega otroka, dečka Davida Giovannija. Tudi pri njem so odkrili, da je brez nog in ima več hudih telesnih deformacij, s katerimi ni mogoče preživeti. Tudi v tem primeru sta mladoporočenca sprejela svojega drugega otroka z ljubeznijo in ga kmalu po rojstvu pospremila na pot v nebesa.
Preberite še:
“V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti, žalovanje, ki se ne konča”
Tretja nosečnost ni kazala nobenih posebnosti, otrok je bil v odličnem zdravstvenem stanju, nato pa so v petem mesecu nosečnosti Chiari diagnosticirali raka na jeziku. Kljub tej žalostni novici se zakonca nista ustrašila. Varovala sta življenje malega Francesca, čeprav je to pomenilo tveganje za mamico, ki je lahko terapijo proti raku začela šele po porodu.
V nadaljevanju si lahko preberete intervju s Chiarinim možem Enricom, v katerem govori o tem, kakšna je bila njegova žena in kako sta postala povezana v bolečini.
Najprej vprašanje o veri. Je Chiara doživela posebno izkušnjo spreobrnjenja?
Chiara je bila od nekdaj verna. Toda mislim, da pri vsakem izmed nas napoči trenutek na poti vere, ko se morate, da bi rasli v veri, odločiti o tem, kakšno pot boste v življenju ubrali. In Chiara je zgolj potrdila to, kar je že živela. Ko je bila štiriletni otrok, je z mamo hodila na srečanja Prenove v Duhu, kar je bil tako rekoč “zrak, ki ga je dihala”, vse to se je vtisnilo vanjo.
Tudi sam sem hodil na ta srečanja, čeprav sem pripadal drugi skupnosti. Lepa in pomembna izkušnja, ki jo je Chiara dobila pri Prenovi, jo je naučila, kako imeti preprost in neposreden odnos z Gospodom. Rast v veri pa je napredovala tudi po zaslugi bratov iz Assisija, ki so bili še posebej dragoceni v prelomnem trenutku najine zaroke, in ob srečanju z Don Fabiem Rosinijem, ki je še dodatno obogatil najino vero.
Preberite še:
Rojstvo nedonošenčka – moja zgodba
Kateri je bil tisti trenutek, ko sta sprejela križ?
S Chiaro sva skupaj ogromno prejokala, toda nikoli nisva zares doživela trenutka, da bi zavrnila križ. Gospod nama je dal milost, da sva od prvega trenutka videla pot naprej. Nisva sprejemala nobenih odločitev, ampak samo Njegovo voljo. Bilo je naporno, boleče, a sva vedela, da je On navzoč.
Ne moreš se pretvarjati, da si kristjan, saj je vera tako kot življenje pot, in da bi umrli srečni kot Chiara, je treba iti naprej. Na tej poti ti Bog pošilja stvari, da jih sprejmeš, ker ve, da ti jih lahko naloži. Želi ti dobro in ne nalaga križa, da bi te potlačil, temveč zato, da bi se odprl za nekaj drugega, za nekaj, česar si ne moreš predstavljati. Nisva dvomila, da ni bilo tako.
Bila sva v odnosu z Bogom in za vse, kar je želel od naju, sva vedela, da je za naju dobro, saj se je tudi v preteklosti že ničkolikokrat tako izkazalo. Vse težave so bile namenjene temu, da sva se znova srečala z Njim.
V zadnjem delu pesmi slednice K Svetemu Duhu rečemo: “Za krepost plačilo daj, srečno smrt in sveti raj, v njem veselje vekomaj.”
Seveda. Prosila sva za milost, zelo nama je bila všeč molitev K Svetemu Duhu. Sveta smrt je trenutek resnice, tik pred smrtjo se bomo znašli na prehodu, na katerem se bo videlo, kaj je v našem srcu. Zato se po tem, kako neka oseba umira, vidi, čigav otrok je. Rimski stotnik, ki je videl nemalo ljudi umreti na križu, je pred Kristusom rekel: “Resnično, ta je bil Božji Sin.”
Jaz sem v svoji majhnosti videl Chiaro, ki jo je bilo strah veliko stvari, a smrti ni bilo med njimi, saj je vedela, da je na drugi strani Gospod, ki jo čaka, in zato je bila srečna.
Preberite še:
Pet preprostih zaobljub za bolj srečno leto
Chiaro si predstavljamo kot močno, pogumno žensko. Toliko filmov, fotografij smo videli, prebrali ogromno pričevanj. Toda z vašimi besedami: kakšna je bila Chiara?
Zame je bila prelepa. Prva stvar, ki mi je bila na Chiari všeč, je bilo to, da je privlačila tudi druge, da je bila elegantna. Bila je princesa, njeno vedenje je bilo elegantno. Nekoč sem jo predstavil prijateljevi mami, ki mi je rekla: “Enri’, kje pa si našel to princesko?” Takšni so bili komentarji. Poleg tega, da je bila elegantna, je bila tudi simpatična, družabna in vesela, bila je oseba, ob kateri so se vsi počutili lagodno.
Chiara ni bila pogumna. Naj vam navedem primer, ki je sicer neumen, vendar ga navajam, da si boste lažje predstavljali. Chiara v šoli ni nikoli sama od sebe dvignila roke, kadar so kaj spraševali. O tem je tudi sama pogosto pripovedovala.
Ni bila pogumna ženska, ki bi se hotela spopasti s stvarmi, ne, bila je žena vere. To pa je res. Vera in pogum nista ena in ista stvar. Nasprotje strahu ni pogum, ampak vera. V veri ti da moč nekdo drug, v pogumu pa si ti tisti, ki sam sebi daješ moč. In ona je imela moč Drugega.
Preberite še:
To so zdravila, ki preženejo žalost
Kako sta ostala povezana v bolečini?
Jaz in Chiara sva hodila skupaj, vsak na svojem mestu. Chiara se je pripravljala na to, do bo umrla, in Bog ji je dajal milost, da je zdržala, meni pa je dal milost, da sem lahko stal pod križem. Jokala sva, obupovala, skupaj sva molila in vedno našla zatočišče v Gospodu. To je bila najina moč!
Vedno sva bila povezana, vedno skupaj, zares sva živela milost zakramenta svetega zakona. Ko sva bila zaročena, ni bilo tako, ko pa sva se poročila, sva prejela Božjo milost. Vsak je v svoji vlogi naredil tisto, kar je Gospod hotel, da stori. Od nekdaj sva vedela, da smrt nima zadnje besede, središče najine vere je Jezus, ki je vstal, in tako bomo vstali tudi mi. Vse najino življenje se je podredilo temu. Rodili smo se in nikoli več ne bomo umrli.
Kako danes živite vajino zgodbo?
Ljubim Chiaro, a na drugačen način, ker je fizično ni več tukaj. Šele ko bom v nebesih, upam namreč, da tja pridem, se bova srečala. Številni imajo preveč romantično predstavo o vdovstvu. Ko je umrla moja žena, mi je toliko ljudi reklo: “Ne skrbi Enrico, čutil jo boš blizu, ne boš je pogrešal.”
Nikoli več je nisem čutil blizu in vseskozi jo pogrešam. Tisti, ki me tolaži, je Gospod. Molim h Chiari in vedno mislim nanjo. Francesco, najin sin, ji je tako podoben. Nanjo ne mislim na melanholičen ali nostalgičen način, toda bolečina se s časom spreminja.
Če resnično ljubiš, poskušaš pustiti stvarem, da gredo svojo pot. Trudim se, da bi Chiari dopustil, da odide svojo pot, in v resnici sem vesel, da vedno bolj pripada drugim in nekoliko manj meni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Tina Osterman.
Preberite še:
Izčrpanemu duhovniku je Bog poslal neverjetno znamenje
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
Preberite še:
Rekli so ji, da zaradi raka ne bo več mogla imeti otrok. Zdaj jih ima pet
