Andrej Gosar se je rodil leta 1887 v skromni čevljarski družini v Logatcu. Kot nadarjeni mladenič je odšel na študij prava na Dunaj, kjer je leta 1916 tudi doktoriral.
Politik in profesor
Po prvi svetovni vojni se je vključil v delo Slovenske ljudske stranke (SLS). Bil je član Deželne vlade v Ljubljani, poslanec v beograjskem parlamentu, jugoslovanski minister za socialo v letih 1927 in 1928 …
Ko je leta 1929 kralj Aleksander v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev uvedel diktaturo, se je Gosar posvetil profesorski karieri. Na tehniški fakulteti v Ljubljani je začel predavati pravo, ekonomijo in sociologijo.
Reševanje svetovne gospodarske krize
Bil je tudi zelo plodovit pisec, ki je pogosto objavljal svoje predloge o reševanju socialnih, gospodarskih in političnih vprašanj. Najbolj znan je po svojih teoretičnih delih, ki se dotikajo dveh vprašanj – reševanja svetovne gospodarske krize in položaja Slovenije v jugoslovanski državi.
Po izbruhu svetovne gospodarske krize leta 1929 je Gosar med letoma 1933 in 1935 napisal zelo obsežno delo z naslovom Za nov družbeni red. V tem delu je predstavil svojo sredinsko pot – zavrnil je tako gospodarski družbeni red v slogu fašistične Italije kot tudi socializem, ki so ga zagovarjali komunisti.
Preberite še:
Sloviti Slovenec, ki je ustvaril svetovno znamenitost
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
Ohranimo kapitalizem, a naj bo ta bolj socialno usmerjen
V slovenskem predvojnem katoliškem taboru je Gosar svoje poglede označil za krščansko-socialni aktivizem in ga razmejil od krščanskega socializma, ki ga je zagovarjal Edvard Kocbek.
Rdeča nit Gosarjevih predlogov je bila: ohranimo tržno gospodarstvo (in s tem tudi demokracijo), a naj bo to bolj socialno usmerjeno. Njegove predloge bi lahko označili kot socialno tržno gospodarstvo in so podobni rešitvam, ki so po drugi svetovni vojni postali temelj zahodnonemškega gospodarskega čudeža.
Preberite še:
Zadnji vitez na svetu, ki je menda znal slovensko
Preberite še:
Srhljiva usoda predvojne slovenske gospodarske smetane
Slovenski položaj v jugoslovanski državi
Drugo vprašanje, ki je zanimalo Gosarja, je bil gospodarski in politični položaj slovenskega naroda v unitaristični in centralistični jugoslovanski državi (ta se je najprej imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, od leta 1929 pa Jugoslavija), kjer je imel glavno besedo Beograd.
Gosar je bil zagovornik avtonomije znotraj Jugoslavije, ki pa jo je Beograd ostro zavračal. Velika sprememba se je zgodila avgusta 1939, ko so se zaradi strahu Beograda, do bo unitarna Jugoslavija doživela usodo razpadle Češkoslovaške, dogovorili Srbi in Hrvati.
Preberite še:
Kako so katoličani izumili kapitalizem
Razdelitev Jugoslavije na srbski in hrvaški del
Po tem dogovoru je bila ustanovljena Banovina Hrvaška, ki je imela skoraj položaj hrvaške nacionalne države v Jugoslaviji. Slovenci smo bili iz dogovarjanja dveh najštevilčnejših jugoslovanskih narodov izključeni in smo tako postali svojevrsten privesek srbskega dela Jugoslavije.
Gosar se s tem ni mogel sprijazniti, zato je začel neomajno zagovarjati nadaljnjo decentralizacijo in ustanovitev Banovine Slovenije (vir: Žarko Lazarević, Slovenija in Jugoslavije – dileme gospodarskega prostora).
Preberite še:
Zamolčani mož, ki je postavil na noge slovensko gospodarstvo
Gosar zavračal strah pred izgubo trgov
V dveh delih, ki sta bili objavljeni v letih 1940 (Osnovna narodnogospodarska in socialna vprašanja Slovenije ter Banovina Slovenija: politična, finančna in gospodarska vprašanja) je Gosar odločno zavrnil zlasti pomisleke iz vrst slovenskih gospodarstvenikov, ki so trdili, da Slovenci sprememb ne smemo zahtevati zaradi bojazni pred izgubo jugoslovanskih trgov.
Gosar je bil jasen: zaradi kratkoročnih gospodarskih koristi ali morebitnih izgub ne smemo vnaprej zavračati ideje o decentralizaciji države, prav tako so interesi skupnosti nad interesi posameznih podjetij ali podjetnikov.
Samo narod, ki ima ekonomsko suverenost, lahko preživi
Še več, Gosar je poudarjal, da bo le ustanovitev avtonomne Banovine Slovenije, ki bo dala Slovencem v roke socialne in gospodarske oblastne vzvode, slovenskemu narodu zagotavljala ekonomsko preživetje, slovenskim podjetjem pa dolgoročno gospodarsko uspešnost.
Prav tako kot pri socialnem tržnem gospodarstvu so se tudi Gosarjeve ideje o slovenski ekonomski suverenosti izkazale za pravilne v prihodnjih desetletjih, ne nazadnje z razglasitvijo neodvisne slovenske države leta 1991.
Po letu 1945 Gosar potisnjen v pozabo
Po drugi svetovni vojni so Gosarja, med letoma 1944 in 1945 je bil zaprt v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau, potisnili v pozabo. Do upokojitve leta 1958 je še predaval na tehniški fakulteti, ni pa smel več biti javna osebnost kot pred vojno. Umrl je leta 1970.
