Pogovor s španskim pesnikom Carlesom Duartejem o vesolju, teleskopih in poeziji
Pesnik in pisatelj Carles Duarte se že 30 let ljubiteljsko ukvarja z astronomijo. Doma ima kar nekaj teleskopov in o astronomiji je napisal že nekaj knjig. Astronomija ga zanima iz treh razlogov: estetskega, znanstvenega in duhovnega.
Carles Duarte je vodil fundacijo Lluís Carulla in bil predsednik različnih komisij za kulturo. Trenutno je predsednik Nacionalnega sveta za kulturo in umetnost (Consell Nacional de la Cultura i de les Arts, CoNCA) in direktor vsestranske kulturno-izobraževalne ustanove Institució Cultural del CIC.
Ste pesnik in ambasador kulture, vendar ob vsaki priložnosti pobegnete na teraso pred teleskop opazovat vesolje. Zakaj? Naš vsakdanjik je poln skrbi, hitenja in nujnih opravil, ki v resnici niso tako nujna, zato čutim potrebo, da se od vsega tega odmaknem, se ustavim in posvetim opazovanju in študiju vesolja.
Že trideset let imam doma teleskope in sem navajen, da z njimi opazujem. Z astronomom Enricom Marcom z Univerze v Valencii sem napisal knjigo o lunarni kartografiji in toponomastiki od študij jezuita Giovannija Battista Ricciolija iz 17. stoletja do ruskih raziskovanj drugega obraza Lune jeseni 1959, ravno ko sem bil rojen.
Vesolje nam govori o Bogu, o neizmernem, o neskončnem. Nasproti bežnosti človeške izkušnje postavlja večnost božanskega. Res je, da lahko tudi brez astronomskih orodij sledimo letnemu ciklu ozvezdij, vendar nam teleskopi ponujajo možnost, da smo deležni lepote planetov v sončnem sistemu – zlasti Jupitra, Saturna in Marsa –, meglic, zvezdnih kopic … Astronomija me torej zanima iz treh razlogov: estetskega, znanstvenega in duhovnega.