Zgodilo se je lansko jesen. Na obisk je prišla novinarka iz Ljubljane, s katero sva imela namen pripraviti neko pisanje. Ker je v odprtem preddverju našega župnišča videla štiri žoge, se je obrnila. Bila je prepričana, da to ni župnišče.
Ko se je potem le vrnila in sva delala prispevek, je zavoljo pogreba prišla neka druga gospa iz sosednje dekanije. Ker je v preddverju videla štiri žoge, se je prav tako obrnila. Kasneje mi je rekla: “Videla sem žoge in mislila, da ta hiša že ne more biti župnišče.”
Žoge v župnišču. Za nekatere je to, kot da bi skupaj dajal ogenj in vodo. Mar ni Cerkev stroga in resna? Mar ni duhovnost nekaj, kar izključuje telesno dejavnost in igro?
Preberite še:
Kaj me je po letih strahu in zlorab popolnoma ozdravilo
Neki duhovnik mi je povedal, da je ob prevzemu župnije v kleti župnišča našel pet predrtih žog. Njegov predhodnik je namreč predrl vsako žogo, ki je s sosednjega igrišča padla v župnijski vrt. Mar ne bi bilo bolj normalno najti v župnišču razrezane žoge kot pa žoge, ki so zdrave, cele, uporabne za igro?
Slovensko katolištvo šteje več kot sto let od ustanovitev telovadnih društev, don Boskovi salezijanci so vedno verjeli v pedagogiko igre, po drugem vatikanskem koncilu so mnoga župnišča imela žogo “za po verouku”, v zadnjih desetletjih so se razmahnili skavti in oratoriji, z njimi pa krščanski mini festivali zdravega duha v zdravem telesu.
Preberite še:
Kako biti dobra reklama za našo vero?
Preberite še:
Ali smo stari ali pa kristjani
Toda še vedno se del izobražene javnosti in del tradicionalnega katolištva čudi žogam v preddverju župnišča; še vedno se pojavlja prepričanje, da se vera in igra izključujeta.
Res je. Prvi kristjani se niso udeleževali iger, niti konjskih dirk ne. To pa zato, ker so bile nekatere igre krvave (gladiatorji) in ker so skoraj vse imele močan poganski verski značaj. Nad igro je tudi po odpravi poganstva dolgo čepel sum, da je plehka in škodljiva duhu.
A že od sv. Filipa Nerija naprej (umrl je l. 1595) se igra vedno bolj vgrajuje v pastoralo. Dandanašnji je doživela svoj cerkveni razcvet. Smo pred prav posebno “teologijo telesa”: skozi igro se veseliti življenja, graditi občestvo, častiti Boga. Žoge v župnišču so normalen pojav.
Članek je bil objavljen v časniku Družina.
