Jeza se je rodil decembra 1916 v kmečki družini v Spodnji Hajdini pri Ptuju. Kot mladenič je bil pred drugo svetovno vojno priča političnemu zatiranju Slovencev po uvedbi kraljeve diktature januarja 1929.
Kraljeva diktatura in Slovenci
Po uvedbi diktature so bile namreč v skladu z jugoslovansko unitaristično ideologijo prepovedane vse slovenske stranke, prepovedana je bila tudi slovenska narodna zastava in izrekanje pripadnosti slovenskemu narodu (dovoljena je bila samo oznaka jugoslovanski narod), iz šolskih beril so odstranili Cankarjevo pesem, ki je govorila o slovenski domovini, prisilno so na jug države konfinirali slovenske politike, kot je bil voditelj Slovenske ljudske stranke Anton Korošec …
Jeza, ki je leta 1939 odšel na študij prava v Ljubljano, je tako postal odločen zagovornik slovenskega odhoda iz Jugoslavije in ustanovitve lastne države, ki bi združila vse Slovence.
Jeza se je pridružil Osvobodilni fronti
Ko so Nemci, Italijani in Madžari leta 1941 zasedli slovensko ozemlje, ki je bilo del kraljevine Jugoslavije, se je Jeza kot krščanski socialist pridružil Osvobodilni fronti.
A že decembra 1941 so ga Italijani aretirali, obsodili na dosmrtno ječo in zaprli v zapor v Toskani. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je vrnil v Ljubljano, kjer pa so ga kmalu aretirali Nemci ter poslali v koncentracijsko taborišče Dachau in pozneje v koncentracijsko taborišče Überlingen ob Bodenskem jezeru.
Preberite še:
“Če želim biti prava državljanka, moram znati slovensko”
Preberite še:
Slovenski ekonomski genij, ki si je z begom rešil življenje
Preberite še:
Srhljiva usoda predvojne slovenske gospodarske smetane
Pobeg na Zahod
Junija 1945 se je vrnil v Slovenijo, kjer je začel delati kot novinar. A zaradi nestrinjanja s komunistično oblastjo (komunistom je očital zlorabo osvobodilnega boja za prevzem oblasti in grajal povojne poboje domobrancev) je jeseni 1948 na skrivaj odšel v Italijo.
Po nekaj letih bivanja v begunskih taboriščih se je nato za stalno naselil v Trstu, kjer se je preživljal kot novinar ter pisec knjig in člankov. Jeza je vse do svoje smrti objavil tudi številne članke in knjige, v katerih je grajal gospodarsko izkoriščanje Slovenije in zagovarjal ustanovitev samostojne slovenske države.
Tlaka slovenskega naroda
Leta 1959 je tako v samozaložbi izdal študijo Nova tlaka slovenskega naroda, v kateri je opozarjal na dvoreznost prevelike slovenske usmerjenosti v jugoslovanski gospodarski prostor in na beograjsko zaviranje razvoja slovenskega gospodarstva.
V študiji, ki je po svoje nekakšno nadaljevanje knjige Banovina Slovenija slovenskega ekonomista Andreja Gosarja iz leta 1940, je Jeza med drugim zapisal, da Beograd Sloveniji preprečuje posodabljanje industrije, zaradi česar slovenska industrija ni bila konkurenčna na mednarodnih trgih, slovenski življenjski standard pa ni mogel doseči zahodnoevropskega.
Napoved propada Jugoslavije
V enem od svojih člankov je Jeza, ki so ga številni imeli za političnega sanjača, leta 1978 skoraj preroško zapisal naslednje besede:
“Sicer pa je Jugoslaviji zapisan konec, tudi če bi mi (Slovenci, op. p.) držali križem roke ali se navduševali zanjo. Hrvaški narod jo noče in nihče ga ne bo mogel za stalno prisiliti, da živi v njej. Tudi Srbi jo hočejo samo toliko časa, dokler se lahko vdajajo iluziji, da bodo lahko iz Jugoslavije napravili povečano Srbijo. Ko bodo ugotovili, da to ni mogoče, bodo hoteli lastno državo. Slovenci bi naredili najhujšo zgodovinsko napako, če bi čakali, kaj bodo drugi odločili brez nas o nas.”
Jeza, ki je poleg socialdemokrata Jožeta Pučnika, liberalca Ljuba Sirca ter krščanskih demokratov Cirila Žebota in Marka Kremžarja spadal med najbolj znane slovenske politične begunce v času komunizma, slovenske osamosvojitve ni dočakal.
Slovensko osamosvajanje
Umrl je v Trstu leta 1984, star 67 let. Če bi živel še dlje, bi se verjetno z velikim veseljem vključil v osamosvojitveno in demokratično vrenje, ki se je v Sloveniji pojavilo v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja.
Spomnimo se na 57. številko Nove revije iz februarja 1987, ki velja za programski temelj slovenskega osamosvajanja, na proces proti četverici leta 1988, ki je sprožil množične protestne shode, ustanavljanje novih strank …
Ko se “nerealne” Jezove vizije uresničijo
Leta 1988 je slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer, Jezov predvojni krščanskosocialistični somišljenik, v predgovoru knjige Zgodovina Langobardov, v kateri se je dotaknil tudi Jezovih zgodovinskih tez o skandinavskem izvoru Slovencev, med drugim zapisal, da je Jezov boj za posebno in samostojno slovensko državo “v razmerah današnje Evrope pač zunaj realne politike in ustreznega političnega razmišljanja”.
A tri leta pozneje so samostojno Slovenijo že začele priznavati prve evropske države, leta 1992 pa je slovenska zastava zaplapolala tudi pred sedežem OZN v New Yorku. Sanje so postale resničnost.
Glavni vir članka: Franc Jeza, In zgodil se bo čudež, Slovenska matica 2012
Preberite še:
Pozabljeni Slovenci, ki so zgradili slovensko industrijo
Preberite še:
Slovenski orjak, ki je navduševal množice
Preberite še:
Slovenski državi nazdravljali s srbsko penino
