To lahko sklepamo iz poglobljene analize evangeljskih pripovedi, ki so jih primerjali z namigovanji o njegovi smrti v Talmudu (prim. TB, Sanhedrin VI, 1; folij. 43a).
Križanje je bila smrtna kazen, ki so jo Rimljani uporabljali pri sužnjih in upornikih. Imela je zloglasen značaj, zato je niso mogli uporabiti pri Rimljanih, temveč samo pri tujcih. Odkar je na ozemlju Izraela prevladala rimska oblast, obstajajo številna pričanja, da se je to vrsto kazni zelo pogosto uporabljalo. Upravitelj iz Sirije, Kvintilij Var, je leta 4 pred Kr. v povračilo za upor križal dva tisoč Judov.
Odkritja prek sodobnika
Glede načina Jezusovega križanja so zelo zanimiva odkritja v nekropoli Givat ha-Mivtar v okolici Jeruzalema. Tam so našli grob nekega moškega, ki je bil križan v prvi polovici 1. stol. po Kr., torej grob Jezusovega sodobnika.
Iz nagrobnega napisa izvemo njegovo ime: Janez, Haggolov sin. V višino naj bi meril 1,70 metra in bil star približno petindvajset let, ko je umrl. Nobenega dvoma ni, da je bil križan, ker tisti, ki so ga pokopali, niso mogli izruvati žeblja, ki je pritrjeval njegove noge, zato so ga morali pokopati z žebljem, ki je hkrati ohranil del lesa. Tako vemo, da je bil križ tega mladeniča iz lesa oljke.
Zdi se, da je imel med nogami rahlo leseno štrlino, ki bi jo lahko uporabili kot sedež in bi služila za oporo, tako da bi si obsojenec lahko povrnil moči in bi bilo umiranje daljše. S tem kratkim počitkom so preprečili takojšnjo smrt zaradi zadušitve, do katere bi prišlo, če bi se brez možnosti opore vsa teža prenesla na roke. Noge naj bi bile rahlo razširjene in upognjene.
Pribit na križ
Ostanki, ki so jih našli v njegovem grobu, kažejo na to, da kosti na rokah niso bile prebodene in ne zlomljene. Zato je najbolj verjetno, da so bile roke tega moškega trdno privezane na prečko križa (za razliko od Jezusa, ki so ga pribili). Zato pa sta bili stopali prebodeni z žeblji. Eno je še vedno imelo pritrjen velik in precej dolg žebelj. Glede na njegov položaj lahko sklepamo, da je isti žebelj prebadal obe stopali, in sicer: nogi naj bi bili rahlo razprti in drog bi bil med njima, leva stran desnega gležnja in desna stran levega naj bi bili naslonjeni na strani prečnega droga.
“Najbolj kruto in grozno mučenje”
Dolg žebelj naj bi prebodel najprej eno stopalo od gležnja do gležnja, nato lesen drog in nato še drugo stopalo. Muka naj bi bila tako velika, da je Cicero križanje označil za “največjo muko”, “najbolj kruto in grozno mučenje”, “najhujšo in najskrajnejšo kazen, s katero kaznujejo sužnje” (In Verrem II, knj. V, 60−61).
Da se približamo resničnemu pomenu Jezusove smrti na križu, ni dovolj, da ostanemo pri bolečih in pretresljivih podrobnostih, ki jih zgodovina lahko pojasni. Najgloblja resnica je namreč tista, ki izpoveduje: “Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih” (1 Kor 15,3). S svojo plemenito izročitvijo smrti na križu izraža veličino Božje ljubezni do celotnega človeštva: “Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki” (Rim 5,8).
Prispevek je objavljen v knjigi 50 vprašanj o Jezusu, ki jo je objavila založba Družina.
