Pred nekaj več kot 30 leti se je sestra Romana Kocjančič odločila za redovniški poklic in vstopila k sestram frančiškankam Marijinim misijonarkam. Čeprav to ni bila lahka odločitev, je še danes hvaležna Bogu za to veliko priložnost. A njeno poslanstvo je še nekje drugje. Če bi povedali čisto poenostavljeno, bi lahko rekli, da kar pred malimi zasloni. Sestra Romana je namreč televizijska voditeljica, tedensko jo lahko spremljamo v oddaji Obzorja duha na Televiziji Slovenija.
Tako kot vsaka ženska se tudi sestra Romana sooča z vsakodnevnimi izzivi. Eden je zagotovo tudi ta, kako usklajevati redovniški in novinarski poklic.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
“Rana ura, zlata ura!” Ta pregovor še kako drži. Vidim, da začnem dan čisto drugače kakor takrat, ko mi obveznosti dovoljujejo, da zjutraj vstanem pozneje. Raje vstanem kakšno minuto prej, da mi te prve jutranje minute potekajo mirno. Zahvalim se Bogu za nov dan življenja, ki mi ga podarja, in ga prosim, da bi bila orodje v njegovih rokah.
Ko uredim sebe, sobo, pripravim še potrebno za službo, grem na skupno molitev s sestrami. Sledi zajtrk, maša. Zjutraj mi je zelo pomemben ta stik z Bogom, duhovni zajtrk. Res tudi drži, z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo! Sem človek, ki potrebuje disciplino čez ves dan, ne prepuščenost trenutkom navdiha, da mi potem uspe narediti, kar je v moji moči.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete … ?
V ogledalo se bolj slabo pogledam, saj je jutranje urejanje kar rutina in to delam brez očal … Sestre imamo naravni make up lepote, ki nas čaka v kapeli. Zato se mi mudi zjutraj tja, da se pogledam v Kristusovo ogledalo.
Ko se zbudim, pa si najprej rečem: “Hvala Bog, nov dan mi daješ, gremo!” To mi da energijo, da vstanem, ko mi ura zvoni. Nisem jutranji tip človeka, raje potegnem delo v noč.
3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite bližnjim, na primer sestram v skupnosti, in tistim stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Imam privilegiran čas, drži, kar pravi Sveto pismo. Sestre skupaj molimo, tu se gradi naša edinost, povezanost. Nismo se izbrale za skupno življenje, ampak so nas predstojniki poslali skupaj in Kristus nam je središče. Poleg tega imam čas za osebno molitev, rezerviran trenutek, ko umiriš sebe, ko v pogovoru z Bogom preletim dan, mu priporočim ljudi, premišljujem Njegovo besedo, si napolnim srce, duha. To je privilegij!
Za skupne trenutke pa vidim, da je odvisno od nas, od zavzetosti in utripa, ki nam ga daje odgovorna sestra. Pomembno je, da načrtujemo skupne trenutke dneva in tudi dneve skupnosti. Uspeva nam, če dovolimo, da so ti trenutki res sveti in jih ne povozi noben zunanji dogodek, ki se vtihotapi pozneje.
Skupno frančiškansko življenje se kaže v dejanjih, ne v mnoštvu lepih besed o ljubezni do najbližjih. Bog je zelo konkreten.
4. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Največja preizkušnja zame je bila odločitev za redovno življenje. Ko sem čutila ta klic pred 35-leti, se mi je zdel privlačen poklic, a moji načrti so bili drugačni: izobrazba, služba, družina. Redovni poklic sem videla za druge, meni se je zdel pretežak. Toda Bog je bil vztrajen, čeprav sem vedno čutila, da mi pusti svobodo, da mu lahko rečem da ali ne. Postavljala sem mu preizkušnje, da mi dokaže, če res meni, da je ta pot zame. Dokazal mi je.
Odločitev ni bila lahka, saj to pomeni zapustiti ljudi, ki so ti dragi. Moji domači niso pričakovali, da se bom odločila za tako poseben poklic, tudi misijonarski. Težko mi je bilo, a takrat sem čutila, da mi je Bog blizu, da me nosi. Tudi ko so pozneje prišle kakšne preizkušnje, mi je vedno potrdil, da me želi imeti tu in sedaj.
Danes, po 30 letih, lahko rečem, da sem mu zelo hvaležna. Doživela sem toliko lepih stvari, spoznala toliko čudovitih ljudi, ki so mi pomagali in mi še, da postajam bolj Božja in bolj človek. Moje življenje je uresničeno. Hvala Bogu za to veliko priložnost in da nad menoj nikoli ne obupa.
4.1. Pogosto so preizkušnje povezane s trpljenjem ‒ kako si osmisliti trpljenje?
Trpljenja ne maram. Tudi težko mi je, če nemočno in brezupno trpijo ljudje, ki so mi dragi. Boli me v srcu. Zato sem zelo občutljiva, če se komu dela krivico. Toda trpljenje je del življenja. Vsakdana. To me učijo moji prijatelji.
Občudujem Kristusa, posebej sedaj v velikem tednu, ko gledam nanj, kaj je bil pripravljen narediti zame, za vse nas: sprejeti najhujšo obsodbo zločinca, mučenje, tako težko smrt na križu, vse brez krivde iz velike ljubezni, da bi nas odrešil greha, smrti. To se mi zdi nedoumljivo.
Svoje trpljenje ali trpljenje drugih izročam Njemu. Sama se počutim nemočno, tudi ne vidim svetlobe v temi, tudi ne razumem, zakaj trpim oz. trpimo. Nimam odgovora. Vem le, da ko se zazrem v obraz na križu, me tisti neskončno ljubi in joka z menoj v moji bolečini. Vem, da je trpljenje nujno za rast novega življenja v meni, v nas. Tako smo narejeni s svobodno voljo, po sadu drevesa spoznanja dobrega in zla.
5. Veliki četrtek je dan evharistije in tudi dan postavitve duhovniške službe. Kako vi kot redovnica živite to duhovništvo?
Veliki četrtek mi je zelo drag praznik. Takrat se čutim blizu vsem, ki so službeni duhovniki. Namreč prvi misijon nas sester frančiškank Marijinih misijonark je adoracija. Vsaka sestra mora najmanj pol ure na dan častiti Jezusa v evharistiji. To je moja prva služba, Jezus je naš prvi misijonar.
Predenj prinašam ljudi, ki jih čez dan srečujem, njihovo veselje, žalost. Tu je tudi skriti vir moje moči. Tu se napolnim z novim elanom, z veseljem, z novo močjo, da grem ob večeru potem počivat za nov dan. Tu je moje duhovništvo, da molim, častim Boga.
Ta Bog pa me pošilja, da prinašam Luč, veselo oznanilo drugim, posebej na kakršenkoli način ubogim. Ko se zvečer utrujena uležem v posteljo, vem, da sem ta dan naredila, kar je bilo v moji moči.
6. Na eni strani redovnica, na drugi televizijska voditeljica. Kako združujete in usklajujete ti dve vaši vlogi? Kaj so bili največji izzivi pri tem?
Redovnica, televizijska voditeljica ali tista, ki klečim pred razpelom ali pijem kavico z dragim človekom, sem ista oseba, ne čutim razlike. Sem Romana.
Preden vodim oddajo, si rečem: Bog, naj bom orodje v Tvojih rokah, naj bom Tvoj ljubeč obraz, Tvoj dotik, Tvoja beseda veselega oznanila. Gledalke in gledalce si položim na srce. Tako začnem snemanje. To so tudi drže, s katerim odhajam zjutraj od molitve, maše vsak dan na televizijo, kjer je moj reden misijon.
Tudi moji prijatelji, ki mi teden za tednom pomagajo ustvarjati oddajo, vem, da za to živijo 24 ur na dan. To je poslanstvo, ki zaobjame celega človeka, če ga opravljaš s srcem in predano. To je življenje, ni 40-urni delavnik. Umetniški kreativni poklici ne poznajo urnika.
7. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim v tišini, z Bogom, ko pustim, da me objame, da doživim, da sem njegova ljubljena hči. Zelo so mi dragoceni ti trenutki. Če mi osebne, skupne obveznosti zelo zmanjšajo te trenutke, sem kar bolna.
Zelo rada imam naravo, gore, morje, sneg. Tu pa se počutim del stvarstva. Tu utripa moje srce v Stvarnikovem. Tu mi izginejo vse skrbi, teža bremen. Tu me obsije sonce in se z zaupanjem, z Bogom vrnem v dolino. Urbanost me z vsem dogajanjem pušča prazno. Polnijo me tudi kulturne predstave, ki dvignejo mojega duha, glasba in dragi prijatelji, njihova bližina, beseda, spodbuda.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Iz slabe volje me dvigne kar dnevni evangelij, ko ga slišim pri maši ali preberem, vedno najdem radost. Ali pa pogovor s prijateljem, ki mi z besedo razširi moj pogled, ali pa nasmeh nekoga, ki ga srečam, prijazen pogled, pozdrav me spomni, zakaj sem tu na Zemlji.
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Zelo pomembna mi je ob koncu dneva adoracija, ko pred Boga položim vse, s čimer se mi je dan napolnil. Kapela je res balzam za dušo in duha. Tudi večerna skupna molitev spada v moj ritual. Potem pa tik pred spanjem, ko preberem besedo evangelija za naslednji dan in si zapišem misel, ki me nagovori.
Za konec pa naredim še pregled dneva. Se zahvalim za vse lepo in drage ljudi, prosim za odpuščanje za vse, kar spoznam, da nisem prav storila in se v zaupanju, da je Bog z menoj, prepustim nočnim sanjam.
10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Ker prinašamo življenje, ki živi v nas, kar nas dela lepe, nežne, iskrive, sončne, domače, enkratne, ker smo odsev Boga, njegove materinske ljubezni, ker ustvarjamo harmonijo.
*Kakšno je vaše voščilo našim bralcem ob veliki noči?
Veselite se! Kristus je zares vstal! Ne iščite ga med mrtvimi, v temi tunela!
Vstanite v velikonočnem jutru tudi vi! Vstajenje je presenečenje za vsakega od nas! Kristus bi rad vzel nase naš strah, stopil v vaš grob in vas potegnil iz obupa v svetlobo Življenja! Smrt in greh je premagala Ljubezen! Aleluja naj zadoni v vašem srcu in v vaših domovih! Vredno je tvegati! To vam iz vsega srca želim in Vas objamem s Kristusovim mirom!
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Ostale objave iz rubrike Ženska ženski:
Preberite še:
“Glede na to, da sem vso noč dojila, sem prav fejst”
Preberite še:
“Ja, težave in delo nosim domov in sem tečna. Ampak …”
Preberite še:
“Ko je hudo, se ženska vedno bolje znajde kot moški”
Preberite še:
“Če bi delala od jutra do večera, bi bil to največji osebni neuspeh”
Preberite še:
Kako biti žena, mamica in podjetnica? “Delujem na fotosintezo”