Ko je psihologinja in terapevtkaAlenka Klemenc pred sedmimi leti zbolela za hudo izgorelostjo in doživela adrenalni zlom, se ji je življenje ustavilo – dobesedno. Obležala je v postelji brez vsake moči. Tudi dihanje je bilo naporno.
Sprva se je s trpljenjem lahko spopadala zgolj tako, da ga je nosila. Da je vztrajala in trpela. Nato je počasi začela spet vstajati, hoditi in tudi brati. Brala je o življenju svetnikov in o tem premišljevala.
Pet let po zlomu je nato nastala knjiga Sedem božjih dotikov, ta govori prav o svetnikih, ki so bili v obdobju njene bolezni njeni sopotniki: “Svojo moč sem črpala iz njihove svetosti. Ko sem brala o njihovem trpljenju, mi je bilo lažje.”
Z Alenko smo se pogovarjali o njeni bolezni, o tem, kako je vse skupaj vplivalo nanjo in na njeno družino, pa tudi o življenju danes.
Kaj je pravzaprav izgorelost in kaj je adrenalni zlom?
Izgorelost bi lahko na kratko opredelili kot kronično stanje skrajne psihofizične in čustvene izčrpanosti. Gre za to, da so življenjske obremenitve, ki jim je človek izpostavljen, večje od količine moči in energije, ki ju ima. Takšnemu načinu življenja, v katerem se človek dlje časa na takšen način pretirano izčrpava, rečemo izgorevanje.
Če človek ne spremeni svojega življenja, izgorelost vodi v končni psihofizični in nevrološki zlom, ki mu rečemo adrenalni zlom. Za tega so značilni popolna izguba energije ter drugi somatski in psihični znaki, ki so zelo hudi.
Preberite še:
“Če bi res razumeli, kaj ta odločitev pomeni, se zanjo ne bi odločili”
Preberite še:
18 kratkih in jasnih nasvetov proti izgorelosti za mame
Kaj je do tako hude izgorelosti in adrenalnega zloma pripeljalo vas?
Pri meni se je to zgodilo nekaj mesecev po rojstvu tretjega otroka. Že prvi dve nosečnosti sem doživljala kot zelo naporni, tudi vse fizične in psihične obremenitve, ki jih je prinašala skrb za dva majhna otroka. Prvi otrok je bil otrok s posebnimi potrebami in to je od mene terjalo dodatno moč in skrb. Po rojstvu tretjega otroka sem čutila, da moj organizem ni več enak. Bila sem zelo utrujena, vendar sem vztrajala pri svojem delu. Osem mesecev po porodu pa ni šlo več.
Kako se je to zgodilo?
Adrenalni zlom se zgodi nenadoma. Sicer so v telesu znaki, ki nakazujejo, da se dogaja nekaj hudega, toda človek s trudom in voljo lahko dela naprej. Adrenalni zlom pa je kot veja drevesa, ki se dlje časa upogiba, potem pa se nenadoma zlomi. Ko se zlomi, je to kolaps sistema.
Kako ste to čutili?
Pri meni se je ta zlom zgodil ponoči, ko je otrok zajokal. To je bil zadnji stresni sprožilec, da se je zgodil zlom. Takrat je moje srce podivjalo. Bílo je hitro in povsem brez ritma. Nisem več mogla dihati. Čutila sem naval adrenalina in v trenutku sem bila brez vsake fizične moči.
Nisem mogla premakniti niti prsta na roki ali odpreti oči. Moje telo je bilo v hudih bolečinah. Mišice so mi nenadzorovano trzale in bolelo me je, kot bi me nekdo razsekal na tisoč delov. Rok in nog sploh nisem več čutila. Takoj sem vedela, da se je zgodilo nekaj zelo hudega in da sem hudo zbolela.
Kako se je po zlomu spremenilo vaše življenje?
Zelo. Čez noč sem obležala v postelji brez vsake moči. Ljudem je kar težko pojasniti, za kako hudo izgubo energije gre. V resnici ima človek v tem stanju tako malo energije, da je še dihanje velik napor. Ta občutek, da moraš dihati in je to obenem skrajni napor, je grozljiv. Včasih sem več ur zbirala moč, da sem dvignila glavo in popila nekaj požirkov vode. To si je težko prestavljati.
Verjetno je tudi okrevanje dolgo?
Okrevanje traja več tednov. Sledi vmesno obdobje, ko se človek spet postavlja na noge, začenja sam jesti, opravljati lažjo skrb zase. To obdobje lahko traja od nekaj mesecev do leta dni. Vse okrevanje pa od dveh do šestih let.
Sama sem pet mesecev po zlomu ves čas ležala. Življenje zame se je popolnoma ustavilo. Vso skrb za otroke so prevzeli drugi – mož in tašča za starejša otroka, najmlajšega pa so za več mesecev k sebi vzeli moji starši.
Preberite še:
Poznate simptome izgorelosti?
Kako ste vse to preživeli in osmislili trpljenje?
Sprva sem trpljenje lahko samo nosila. Prignana sem bila na rob tega, kar telo zmore, in bremena tako hude nemoči nisem mogla nositi sama. Takrat se je v meni oblikovala nekakšna predstava, da me je Kristus pripel na pramen svojega trpljenja in da je moje telo del njegovega telesa. Moje telo je bilo takrat le materializirano trpljenje. To izčiščeno trpljenje sem sproti podarjala naprej. V notranjem spoznanju sem čutila, naj ga darujem za duhovnike. Še danes zato čutim posebno vez z njimi.
Glavni motiv, da sem vztrajala, so bili seveda moji otroci in moj mož. Vedela sem, da bi se, če bi obupala in me ne bi bilo več, njihov svet za vedno spremenil.
Kako so bolezen doživljali vaši otroci?
Na srečo so bili še majhni. Mlajša dva se tega sploh ne spomnita, čeprav je dolgo trajalo, starejši pa se spomni, da mi je k postelji prinašal sok, narezana jabolka.
Ko razmišljam o tem, mi je še danes hudo. Spomnim se, kako so mož in otroci zjutraj vstajali, od daleč sem slišala rožljanje skodelic, njihov smeh, oblačenje, tekanje njihovih nogic. Sama sem bila v sobi, povsem nemočna. Pri ničemer nisem mogla sodelovati. Samo od daleč sem lahko poslušala to moje življenje, ki živi brez mene.
Ko sem ozdravela, se mi je zdelo, kot da sem dobila dodaten senzor za srečo. Stvari, ki se zdijo zdravim ljudem popolnoma običajne in preveč banalne, da bi jih sploh opazili, mene iskreno osrečijo. Zato se mi pogosto zdi, da živim srečnejše življenje, čeprav še vedno nisem povsem zdrava.
Ob bolezni ste si pomagali tudi s tem, da ste brali o življenju svetnikov. Zakaj?
Ko sem si nekoliko opomogla, sem spet začela tudi brati. Želela sem spoznati, kako so drugi ljudje doživljali svoje trpljenje, od kod so dobili moč, da so ga nosili, in kako jih je trpljenje spremenilo. Vedela sem, da me tega lahko naučijo samo svetniki. Z branjem njihovih življenjepisov sem počasi dobivala vedno večji vpogled v njihovo dojemanje smisla in vrednosti trpljenja ter duhovnega zorenja skozi trpljenje. Vse to sem primerjala s svojim življenjem.
Spoznavala in sprejemala sem, da se življenje zame ni ustavilo in me spodrezalo v službi, karieri, družinskem življenju, potovanjih, doživetjih, skratka ni mi vsega vzelo, ampak se je z boleznijo v meni zgodil nekakšen obrat navznoter, v molitev, v duhovni del mene. Danes sem zaradi tega drugačna. Drugače živim, drugače razmišljam.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Preberite še:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
V čem ste drugačni?
Ne vem natanko, ampak všeč mi je prispodoba kruha, ki se peče. Vsako sekundo je malo drugačen, malo bolj zrel, bolj hranilen. Tako tudi trpljenje iz dneva v dan in iz meseca v mesec človeka spreminja. Kar prek bolezni spoznamo, pretrpimo, podarimo, nas notranje počasi oblikuje v drugačnega človeka. Mislim, da postanemo rodovitni na drugačen način, tudi če telesno ostanemo šibki in nemočni.
Danes se ne ponašam s tem, da sem zmogla ozdraveti, čeprav je bil za to potreben velik trud, ali s tem, da sem napisala knjigo. Zame imata večjo vrednost ta notranja sprememba in pa trpljenje, ki sem ga podarila drugim.
Kakšne težave imate danes, ko mineva sedem let, odkar ste zboleli?
V teh letih sem se počasi na novo “sestavila”. Vsak mesec in vsako leto sem imela nekoliko več energije, manj težav in sem se počutila bolje. Seveda so bila nihanja, vzponi in padci, toda zdravje in boljše počutje sta se vračala.
Danes zmorem živeti skoraj običajno življenje, moram pa zelo paziti na svojo energijo in obremenitve ter ne smem biti izpostavljena okoljem, kjer je preveč dražljajev. Če bi šla prek svojih moči, bi spet lahko imela hude težave. Paziti moram, da živim čim bolj umirjeno in nestresno življenje. V vseh teh letih človek spozna, da je to mogoče.
Kakšen bi bil vaš nasvet za vse tiste, ki se znajdejo v podobnem položaju in se spopadajo s to boleznijo?
Vsem tistim, ki so že zboleli ali pa danes še niti ne vedo, da bodo nekoč zboleli, bi rada rekla to, kar sem tudi sama morala slišati, ko je bilo najhuje: iz tega stanja se je mogoče izvleči in nekoč boste spet v redu.
Včasih je treba imeti železno, jekleno voljo za najbolj preprosta opravila, ampak čez teden, mesec, leto je lažje. Vsem tudi želim, da ne bi gledali samo na tisto, kar jim je bolezen vzela, ampak predvsem, da bi znali najti tisto, kar jim je prav ta bolezen podarila.
Preberite še:
Rekli so ji, da zaradi raka ne bo več mogla imeti otrok. Zdaj jih ima pet
Preberite še:
Zakaj se nekdanji zvezdnik resničnostnega šova pri 36 letih da krstiti?