Ena izmed najstarejših obtožb Judov in poganov je, da je bil Jezus čarovnik
Nekatera judovska izročila, ki segajo v 2. stoletje, zajemajo obtožbe čarovništva. V vseh teh primerih ne zatrjujejo, da Jezus ni obstajal in niti da ni delal čudežev, temveč da sta ga k temu vodila osebna korist in slava. Iz trditev je razvidno, da je Jezus zgodovinsko obstajal in bil poznan kot čudodelnik, tako kot ga prikazujejo evangeliji. Zato dandanes med dokazane podatke o Jezusovem življenju štejemo tudi dejstvo, da je izganjal zle duhove in zdravil bolne.
Kljub temu je Jezus glede na druge osebnosti tistega obdobja, ki so bile poznane po čudežih, edinstven. Od njih se razlikuje zaradi velikega števila čudežev in pomena, ki jim ga je dal.
Število čudežev, ki jih pripisujejo drugim čudodelnikom, je zelo majhno, medtem ko v evangelijih najdemo o njih 19 pripovedi pri Mateju, 18 pri Marku, 20 pri Luki in osem pri Janezu. Poleg tega so v sinoptičnih evangelijih in v Janezovem evangeliju omenjeni mnogi drugi Jezusovi čudeži (prim. Mr 1,32-34 in drugi).
Pomen je prav tako drugačen od pomena kateregakoli drugega čudodelnika. Jezus je delal čudeže, ki so v prejemnikih vzbudili spoznanje Božje dobrote in spremembo življenja. Njegova zadržanost pri tem početju dokazuje, da ne išče lastnega poveličevanja in slave.