Gledati, kako se najstniki v svojem prostem času tako rekoč nenehno vrtijo okrog zaslonov, kako okrog njih spletajo odnose in sanje, je precej mučno. Še vedno se najde kak naiven tehnofil, ki še naprej zagovarja nove oblike socializacije in ki še ni dojel, da guruji Silikonske doline svoje otroke vpisujejo na šole, kjer uporabljajo knjige, in jim doma prepovedujejo uporabo pametnih naprav.
Pa vendar lahko razen te neznatne manjšine vsak, ki hoče, vidi naslednje: otroci in najstniki so vse bolj zasvojeni s tehnologijo (odvisnost, ki ji mimogrede ne uide niti marsikateri odrasli). Dovolj je, da pogledamo okrog sebe, ko pri semaforju čakamo na zeleno, ko v kavarni pijemo kavo ali gremo mimo klopi v parku.
Preberite še:
“Težave z zasvojenostjo se začnejo pri vzgoji otroka”
Kaj lahko storimo, da bi omejili ta val zasvojenosti od tehnologije?
Najprej ne smemo biti naivni. Zavedati se moramo, da tehnologija po svoji privlačnosti prekaša vse do zdaj znano. Na tisoče strokovnjakov zabavne industrije in nevromarketinga živi od tega, da ustvarja digitalno okolje, ki bo uporabnika zlahka zasvojilo.
Njihov dobiček predstavljajo naši kliki in podatki. Vedo, kako delujejo naši možgani in kako jih spodbuditi, da jim bo internet še privlačnejši. Vedo, kdo smo, kje živimo in poznajo naš okus. Poznajo naših zadnjih 10 milijonov klikov na internetu. S temi informacijami si pomagajo pri ustvarjanju medmrežja, ki se mu ne moremo upreti – kot če otroka postaviš v trgovino z brezplačnimi sladkarijami.
Kdo se lahko temu upre?
Morda je zato prvi pristop pri pametni vzgoji rabe interneta ta, da nismo naivni in se zavedamo, kako težka je ta naloga. Zasvojenost z internetom je skoraj neizogibna.
Če je neka naloga težka, to še ne pomeni, da je nemogoča. Treba se je soočiti. Naših otrok ne moremo prepustiti na milost in nemilost programerjem Silicijeve doline in nekaj nadarjenim youtuberjem.
Naučiti jih moramo, kako se upreti. Vsaka zasvojenost poraja žalost, tesnobo, razočaranje, osamljenost in neuspeh. Kot vzgojitelji se torej ne moremo zadovoljiti s tarnanjem in ničesar narediti. Treba je zavihati rokave in mlade prepričati, naj v svetu internetnih zasvojencev in digitalnih debeluhov postanejo odpadniki.
Preberite še:
Trpeti tečnega otroka ali mu raje v roke dati pametni telefon?
Preberite še:
Nasvet iz 13. stoletja, ki ga še danes lahko damo šolarjem
Kako? Sam rad govorim o treh pristopih in držah:
1. Bodi močan
Otroci morajo velikokrat slišati besedico NE. Vem, da to ni politično korektno, ker smo vsi za “flower power”, prijaznost in dobro voljo ter nas je strah zasramovane avtoritarnosti. Zelo mi je žal, a za vzgojo o spletu prijaznost ni dovolj.
Treba je postaviti pravila. Treba je določiti meje. In pri njih vztrajati. Čeprav bo slišati trdo, je treba povedati, da za z internetom zasvojenim otrokom skoraj vedno stojijo šibki starši, ki so zanjo odgovorni.
Otrok brez pravil, brez omejitev, brez nejev je razvajen in muhast otrok. In kar je najhuje, tak otrok je nesrečen in prevaran. Jasno je, da če želimo otroka naučiti pametne rabe interneta, moramo znati reči ne.
2. Ponudi alternative
Rad rečem, da morajo starši otroka spodbuditi, da postane frik. S tem izrazom imam v mislih to, da goji ljubezen do neke dejavnosti, da mu zaradi nje žarijo oči, da zaradi nje ni težko zgodaj vstati, da zaradi nje pozabi na hrano in … pozabi na telefon! Najboljše pri tem je, da lahko marsikatero od takšnih dejavnosti v družini delate skupaj. Naj bodo to družabne igre, glasbila, šport ali kuhanje …
Skupni konjički so najboljša terapija proti neumni zasvojenosti s pametnimi napravami. Odkrij, kaj otroka zanima ali kaj bi mu bilo lahko všeč. Tja vlagaj. Obriši prah s kakšnega starega hobija in ga uživaj skupaj s svojimi otroki.
Preberite še:
“Pri otrocih želimo le odličnost. Prepoznati jih moramo v njihovi nemoči”
3. Otroke spodbujaj k disidentstvu
Živimo v paradoksalni družbi, ki po eni strani ceni osebnost in izvirnost posameznika, hkrati pa tu vlada velika enoličnost in čredništvo. V tem kontekstu je dober izziv ta, da v otroku vzbudimo ponos, da je nekaj posebnega. Da ne dela tega, kar počnejo vsi, da zna reči ne temu, kar morda vsi počnejo, da lahko reče: “Pri Novakovih pa tega ne delamo.”
Vrednota plavanja proti toku, da je otrok samosvoja osebnost, nekakšen del “uporniškega gibanja”, je nujna za premagovanje zasvojenosti z internetom.
Kot smo rekli že na začetku, izziv zmerne uporabe spleta je zelo velik. Toliko bolje za nas. Mirno morje ne naredi mornarja. Težja je naloga, bolj bomo morali izostriti čute in skupaj z otroki bomo v tem premagovanju postali močnejši. Naj se predstava začne.
Juan Martínez Otero je avtor dela Tsunami Digital, hijos surferos. Guía para padres que no quieren naufragar en la educación digital (Digitalni cunami in spletni deskarji. Vodič za starše, ki ne želijo potoniti v digitalni vzgoji). Članek je bil najprej objavljen v Buena Nueva.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Fant se drogira. Kaj lahko storim?
Preberite še:
Šest korakov do družinske ”elektronske” diete
Preberite še:
Ko pustimo odklenjena “vrata” računalnika