Družabna omrežja, še posebej Instagram, ponujajo raznovrstne filtre fotografij, ki posnetke izboljšajo, olepšajo in jim dodajo privlačnejši odtenek. A obenem jih tudi oddaljijo od resničnosti.
Gorenjka Katja Zupan, ki je sedmega otroka povila kmalu po našem intervjuju, življenja ne želi niti upodabljati niti živeti skozi filtre. Že v prvih povedih svoje pripovedi poudari, da njena družina ni idealna kot v ameriških filmih. Da so kdaj dnevi tudi neorganizirani, logistično zapleteni, kaotični, glasni. Ne živi v ozaljšani resničnosti, ampak na trdnih tleh. Ideal je nekaj, k čemer stremimo, življenje pa je tukaj in zdaj.
Preberite še:
“Če sem se odločila biti žena, sem ‘pomočnica’ možu. To vlogo je treba vzeti zares”
Študentska mama. Trikrat
“Ko sem imela prvo punčko, sem bila stara 23 let. Nisem bila več prav mlada,” svojo zgodbo začne Gorenjka. Marsikdo bi ob tem lahko dvignil obrvi, saj je na primer tedanje povprečje starosti mam, ki prvič rodijo, prehitela za približno pet let.
Iz matematike in računalništva je diplomirala pri 26 letih. Dotlej pa je imela že tri otroke: “Jokala sem, ko sem pisala zahvalo pri diplomi. Ker sem bila tako hvaležna, da sem imela možnost končati študij. Vse konce tednov sem se učila, zamudila vse rojstne dneve, vse, kar je obstajalo. Tako sem se osredotočila na študij.”
Preberite še:
Oče kapitan in mama varen pristan
Glavna opora in velik spodbujevalec je bil mož. Otroke so ji občasno pazile tudi sošolke v študentskem domu. Na pomoč so, ko so utegnili, priskočili njeni in moževi starši. Zdaj pomagata tudi svakinji.
Fotovpogled v družino Zupanovih:
Vprašanja, ali se ji otrok finančno splača
Po dveh otrocih je imela res dobre ocene, se spominja: “Bolj sem bila zbrana, osredotočena, disciplinirana, imela sem ogromno volje. Mislim, da sem študij tako lažje končala, kot bi ga sicer. Čeprav sem se morala bolj organizirati in sem potrebovala veliko več pomoči.”
Nekatere sošolke so ji torej priskočile na pomoč, z njimi še vedno ohranja stike, druge so jo nejeverno gledale, ker se je za materinstvo odločila v študentskih letih, ki so ponavadi tudi čas raziskovanja, druženja, zabav …
“Spraševale so me, zakaj, ampak po moje sploh niso vedele, kaj sprašujejo. Zanimalo jih je, ali se mi splača, ali sem dobro izračunala glede finančnih spodbud države. Prosim? Otrok se finančno seveda ne splača! Niti odgovarjala nisem oziroma sem se pošalila, da če gledaš s te perspektive, je bolje, da nikoli v življenju nimaš otrok.”
Čeprav sem zelo sposobna, ne bi mogla narediti nič, če mi ne bi pomagali drugi. Mogoče so v drugih družinah kdaj skregani ali si zaradi drugih vzrokov ne morejo, nočejo pomagati. Mislim, da sem morala iti tu iz svojega okvirja in prositi za pomoč. Čutila sem, da je bilo to res nekaj velikega. Pomoč izkoriščam minimalno. A vselej vem, da imam nekoga. To je tako dober občutek!
Nove in nove zaloge motivacije in trme
Veliko izpitov je opravila v visoki nosečnosti, celo tik pred rokom ali kmalu po porodu. Profesorskega gledanja skozi prste ni bilo. Nekoč je zahteven tridelni izpit padla zaradi ene besede.
Preberite še:
Družina, ki lahko sestavi nogometni ekipi in mini orkester
Podobni položaji je niso potrli, ampak ji nasprotno še dodatno napolnili njene zaloge motivacije in trme: “Veliko mi je pomenilo, da bom dosegla svoj cilj. Tudi otroke vzgajam tako, da poskušajo najti tisto, kar jih veseli. Takrat bodo naredili največ. To jih vleče naprej.”
Potrta zaradi spontanega splava
Z zdajšnjim možem sta že kmalu, po nekaj mesecih ugotovila, da bosta skupaj trajno. Oba sta si želela veliko družino. V načrtih njune prihodnosti sta v rubriko “Otroci” zapisala številko pet. Na poti pa je sedmi …
Preberite še:
“Nameravate imeti še kakšnega otroka?”
Pravzaprav bi mamica lahko postala že leto prej, v drugem letniku fakultete, a je imela spontani splav, kar je oba s tedanjim fantom močno potrlo. Zato sta še toliko bolj hvaležna za svojo družino: “Ogromno nama pomeni, da imava lahko toliko otrok. Vsak dan se zahvaliva za ta dar, ki naju osrečuje. Seveda pa imava med drugim rada tudi svoje delo in sva vesela pohval zanj.”
Otroci vzgajajo tudi mene in moža. Zelo! Pred kratkim sem bila huda na sina, ki hodi v prvi razred. Ves čas me izsiljuje. Zdi se mi, da celo zboli namenoma. Ko česa ne doseže, začne kašljati. Ker je rekel, da pečeno jajce ni prave oblike, sem ga nekoliko na silo posedla za mizo. Drugi sin, ki je star osem let, mi je dejal: “Mami, ne moreš tako.” Vedno me opominjajo in imajo prav. Nikoli mi niso svetovali neumnosti.
Družina, pristanišče sprejetosti
Katji vera ni bila položena v zibelko. Do vrednot, ki jih zagovarja, živi in poglablja predvsem z branjem, je prišla pozneje. Veliko ji pomeni, da sta se z možem cerkveno poročila in da so otroci krščeni, pravi.
Preberite še:
V nosečnosti je doživela možgansko smrt, a je po štirih mesecih rodila dvojčka
Za konec se je velika raziskovalka življenja, ki jo zanima ogromno stvari in nenehno odkriva novo znanje, še enkrat vrnila h koreninam. Svojim: “Na moji poti me je vodila vztrajnost, ki so mi jo vcepili starši. Mama mi je vedno dala vedeti, da bo vse v redu. Da lahko domov vselej pridem in bom sprejeta. Odnosi med nami so najpomembnejši.”
Preberite še:
Deček, ki spreminja razpravo o splavu
Preberite še:
Ali je pletenje nova joga?
Preberite še:
30 idej, kako začeti pogovor z otroki