Če je Bog Stvarnik in ga kličemo Oče, potem …

No, in potem, ko sem “pastiroval” na Razborju pod Lisco in je bilo vsega preveč in sem zato pregoreval – obnemogel, mi je bila podarjena Batosta. Ostarelo kobilico sem nato obiskal vsak dan, ji uredil hlev, jo hranil in opazoval na paši … Skratka: pastoralni čas sem “metal proč”, a glej, no, glej: stabilizirale so se mi moči in okrepljen z “metanjem časa proč” sem zopet laže upravljal vsega preveč.

Pozneje sta Kapra in Batost (zopet konjiča) z vedenjem “napovedala” (me opozarjala), preden me je zadela možganska kap. In pri kom, mislite, da sem dobil v času rehabilitacije največ potrebne opore? Intuitivnost, predanost, varstvo, spodbudo … sta mi najbolj predano podarjala konjiča. Ob njiju sem se zopet postavil na noge. Velika pametnost brez celostne inteligence človeku res ni v prednost.

Pomoč živali, pomoč sebi

Pred časom sta me obiskala oče in mama, ki sta izgubila otroka in nista in nista mogla preboleti izgube. Svetoval sem jima, naj gresta v zavetišče in posvojita živalco, ki ju bo pritegnila. Na videz se zdi, da sta onadva rešila psička, v resnici pa je tudi kuža rešil njiju. Vodila sta ga na sprehod, on pa ju je izpeljal iz žalovanja.

Prav te dni sta me poklicala, da bi mi sporočila, da sta se povrnila v spokojnost in prijetnost bivanja. Pripovedovala sta mi o psičku pa o tem, kako sedaj, ko z mislijo na sina molita, zaznavata njegovo duhovno spremstvo. “Dokler ga nisva izpustila in sva samo žalovala, ga nisva zaznala. Ta najin Piki naju je potegnil iz brezna žalosti.”

To ni moj edini primer, kako je človek, ki je pomagal živali, najbolj pomagal sebi.

Kraljičkova Nežka

Na enem izmed pobočij Lisce je na samem živela Kraljičkova Nežka, tako smo jo klicali. Samo ob nedeljah je prišla s svojega hriba k maši v podružnico k sv. Kancijanu. “Ali ste kaj osamljeni?” sem jo spraševal. Ona pa mi je bolj kot z besedami odgovorila s svojim svetlim, igrivim, celo hudomušnim pogledom, da ni osamljena, da ni sama. Odprla se je v zaznavo vsega, kar jo je tam “na samem” obdajalo: drevje in veter, ki poje, ko zaveje skozi krošnje, pa cvetje – “toliko rožic cveti in mi zdravi dušo in telo,” mi je rekla –, pa sonce in dež … in seveda živali.

Preberite še:
Karel Gržan: Mnogi se počutijo sirote, ker morajo igrati odličnost

Te je imela še posebej rada. Srne so se pasle tik njenega doma, ptice se je niso bale … In ko je umrla, je na njenem pogrebu … priletela jata ptic, zakrožila je nad grobom in ko smo izročili v zemljo njeno zemeljsko podobo, so se ptice (morda so bili celo kraljički), povzpele visoko v nebo … – kot bi zaznale, da je sedaj njihova Nežka tam gori. Na “predavanje” so me povabili v enega izmed domov za ostarele. Ko sem prišel, me je poklicala k sebi ženica in mi sporočila: “Naš novi direktor želi odstraniti iz doma našega domskega muca. Hoče, da je vse sterilno …”

Preberite še:
Kako mu je otrok s šalo o možganski in srčni kapi zasukal pogled na življenje

Na predavanju sem rekel: “Slišim, da imate v domu tudi muca. Dragocena navzočnost, ki jo je vredno ohranjati. No, razen če bi imeli zaposleni za vsakega izmed vas toliko časa in ljubeče pozornosti, kot jo ima ta vaš muc.” Muca so seveda obdržali. Še več: direktor je dal postaviti ob dom miniaturni hlevček, v katerem bivajo koze – srečne koze ob (tudi zato bolj) srečnih ljudeh.

Z radostjo duhovnik, s ponosom kmet

Bom končal, kajti prostor zapisa imam omejen. Nič hudega, če je omejen prostor; hudo je, če smo “omejeni” ljudje. V druženju z živalmi je nevarnost za kaj takšnega mnogo manjša. Saj veste, s čim povezujemo zdravo pamet … Tudi zato rad poudarjam, da sem z radostjo duhovnik, s ponosom pa sem kmet.

Prispevek je bil objavljen v zadnji lanski številki revije Božje okolje, ki je posvečena odnosu do živali.