Gorenjko Faniko Križaj zanima umetnost vseh vrst. Ustvarja avtorsko glasbo, je pevka, pesnica in govornica, navdušuje se tudi nad plesom. “Na nek način vsakodnevno počnem to, kar ljubim, tako da je moje delo tudi moje največje veselje.” S svojim delovanjem želi ljudi spodbuditi k temu, da uresničijo svoje želje.
Preberite še:
Ditka: Zaradi preobremenjenosti se je vame naselila praznina, ki mi je vzela vso ustvarjalnost
Da je možno prav vse, kar si v življenju zamislimo, dokazuje prav njena zgodba. V otroštvu ji je bila postavljena diagnoza cerebralne paralize, a je to ni oviralo pri tem, da uresniči svoje sanje. “Rada se osredotočam na to, kar v svojem bistvu sem. Na to, kar sem dejansko prišla predat ljudem,” pove.
Kažete optimizem in pozitivno naravnanost. Na kakšen način se motivirate v vsakdanu?
Na vse skušam gledati zgolj kot na izkušnjo, ki je potrebna za mojo rast. Situacijam ne dajem pozitivnih in negativnih predznakov. Zame samo so. Tudi če me kaj pretrese, skušam iz tega izluščiti dobro. Močno se namreč zavedam, da se nam vse zgodi z nekim namenom.
Preberite še:
Ko v življenje uspešnega športnika ostro zareže bolezen
Preberite še:
Pevka, skladateljica, inštrumentalistka, voditeljica. Slepota za Anjo ni ovira
Glasba vas spremlja že od malih nog. Leta 2010 ste s petjem nastopili v oddaji Slovenija ima talent. Kaj vas je nagovorilo k temu, da ste se prijavili in kako se je potem spremenilo vaše življenje?
Odkar pomnim, se navdušujem nad glasbo. Z nastopom v oddaji Slovenija ima talent sem najbolj presenetila samo sebe. Prijavila sem se zato, ker sta me k temu spodbudila sestra in svak. Po nastopu se je zame odprlo mnogo vrat, predvsem pa sem s tem na široko odprla vrata sebi in uresničevanju mojih sanj.
Na svoji spletni strani ste zapisali, da umetnost lahko tudi zdravi. Kaj želite s svojim ustvarjanjem sporočiti drugim?
Vse, kar počnemo s srcem, nas na nek način zdravi. S tem namreč dovoljujemo razcvet naši duši, kar bistveno vpliva na naše počutje. Z glasbo in zapisi, ki tečejo skozi mene do ljudi, želim sporočiti, da je možno, da se pravljica resnično lahko zgodi. Veliko več smo, kot mislimo, vprašanje pa je, ali si to dovolimo videti.
Preberite še:
Nova metoda hitrejšega zdravljenja: pojoča medicinska sestra!
Vašo pot je na neki točki zaznamovala tudi bolezen. Diagnoza mnoge potre in ne najdejo smisla, vi pa ste z njo dobili nov zagon. Kako ste to dosegli?
Ne vem, če bi sploh lahko rekla, da me je diagnoza zaznamovala. Mogoče zgolj v fizičnem smislu. Že kot otrok sem vedela, kdo sem in kaj si želim početi. Za nekaj časa sem sicer svoje sanje postavila na stranski tir, po študiju pa je prišlo do prelomnega dogodka (oz. jih je bilo več), zloma stegnenice, ki mu je sledilo dolgotrajno okrevanje. To me je nekako spodbudilo, da sanje oživim in jim tudi sledim. Sicer pa ni toliko pomembno, kaj se je zgodilo, kot to, da me je dovolj pretreslo, da sem se resnično prebudila in začela poslušati sebe.
Preberite še:
Bog nam v resnici nalaga bremena, ki jih ne zmoremo nositi
Eden od najtežjih izzivov vsakega človeka je, da v celoti sprejme samega sebe. Kako ste se sprejeli vi?
Ko enkrat ugotoviš, da nisi zgolj fizično, ampak tudi duhovno bitje, je veliko lažje sprejeti vse, kar si. Na svet smo namreč prišli “z vso potrebno opremo”, da uresničimo svoje poslanstvo. Napak ni. Torej smo na nek način popolni prav takšni, kot smo.
V sebi skrivate nešteto talentov, svoje razmišljanje ste ubesedili v avtorski knjigi Izpovedi srca. Med drugim želite, da bralec skozi vaše zapise začuti neskončno ljubezen stvarnika. Kako se je ta ljubezen dotaknila vas?
Res mi je bilo dano ogromno talentov, za kar sem neizmerno hvaležna. Pravkar sem izdala že svojo drugo knjigo Rojstvo metulja, nastaja pa tudi nekaj novih avtorskih pesmi. Ljubezen stvarnika čutim na vsakem koraku in v vsaki moji stvaritvi. Na nek način se stalno pogovarjam z njim in močno verjamem, da to (za)čutijo tudi drugi.
Življenje pa ne prinese vedno pravljičnih dni. Vsak doživi padce in se sooča s temnimi dnevi. Kako iz teh trenutkov potegniti največ?
Na to odgovarjam s pesmijo Življenje je iz moje knjige Rojstvo metulja.
Življenje je …
JE ŽIVLJENJE LAHKO ČISTA RADOST?
Ne samo da je lahko,
ŽIVLJENJE DEJANSKO JE ČISTA RADOST,
če tako izberemo.
ŽIVLJENJE JE IZOBILJE VSEGA NAJLEPŠEGA,
če si to dovolimo.
Vse je odvisno od naše naravnanosti,
iz naših zmožnosti zaznavanja nevidnega.
Včasih se moramo od nekaterih situacij rahlo oddaljiti,
da bi videli lepoto doživetega
in prepoznali blagoslove, ki so skriti.
Življenje vedno samo je …
Tisto, kar mu pripišemo sami,
tisto, kar smo s trenutnim videnjem sposobni biti in živeti.
Življenje je vedno takšno, kot ga vidimo.
Za nekoga, ki zna opazovati in videti lepo,
je življenje vsak delček sekunde čarobno in prav nič manj kot to.
Ko pravimo, da je življenje lahko pravljica,
s tem mislimo predvsem na to,
da ga lahko sprejmemo kot neprecenljivo danost,
in si dovolimo užiti vse, kar nam ponuja,
se iz njega učiti in ga predvsem hvaležno objeti.
To ne pomeni, da se nikdar ne bomo znašli pred preizkušnjo.
Pomembno je, kaj iz nje izluščimo.
Ali znamo sprejeti vse kot edino pravo za nas;
vsak trenutek našega obstoja je tako.
Vse se odvija v naše in širše najvišje dobro.
Preizkusi nas brusijo,
vse dokler kot diamant ne zasijemo z vso močjo.
Takrat spoznamo, da je vse imelo smisel.
Dvomi izginejo.
Začnemo verjeti v pravljico.
Kako pač ne bi verjeli:
zdaj jo živimo.
Preberite še:
5 “skrivnosti” sv. Jožefa za zgledno očetovstvo
Preberite še:
Kaj se zgodi z mladostniki, ko uživajo alkohol?
Preberite še:
“Trpljenje ni pokora za grehe”
