Vprašanje bralca:
Danes je v Cerkvi govor predvsem o Bogu ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, dobrote itd. Vse to je res in prav. Mislim, da pa ob vsej tej Božji dobroti mnogi ne vedo, da obstaja tudi greh in da Bog tudi “hudo kaznuje”. Tega hudega (greha) se mi zdi, da je strašno veliko: prekinitev nosečnosti, nespoštovanje Božjih in cerkvenih zapovedi, nevredno prejemanje svetega obhajila itd. Tudi o tem bi nas morali v Cerkvi poučevati. Kakšno je vaše mnenje? Jože
Odgovarja mariborski nadškof Alojzij Cvikl:
Res je, velikokrat v Cerkvi poudarjamo, da je Bog ljubezen, in prav je tako. Kakor je po drugi strani tudi res, da je Bog pravičen in da bo ob koncu časov prišel kot vesoljni sodnik. Ob stranpoteh, zlaganosti in grešnosti sveta bi morda nekateri kristjani prej kot resnico, da je Bog dober in usmiljen, poudarjali, da je “Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje”, kot pravi druga od šestih resnic.
Preberite še:
Grehi, ki ne potrebujejo spovedi?
Preberite še:
Kaj storiti, da bi se osvobodili grešnega življenja
Ljubezen brez pravičnosti ni ljubezen
Ljubezen sama po sebi vsebuje tudi krepost pravičnosti, saj ljubezen brez pravičnosti ni ljubezen. Pretirano poudarjanje predvsem Božje pravičnosti in Boga kot sodnika je zato enostransko, po drugi strani pa za krepost vere tudi nevarno. Boga, ki bi zbujal v človeku nelagodje, strah, se namreč človek želi čim prej znebiti in ga prej ali slej zavrže. Morda se od takšne podobe Boga najprej oddalji, v nadaljnjem koraku pa Boga celo zanika. Zgrešena podoba Boga je večkrat povod za nevero ali celo ateizem.
Preberite še:
Preverite sedem glavnih grehov po posameznih družbenih omrežjih
Pred Bogom, ki je dober in svet, se človek prepoznava kot nepopoln in kot grešnik. Toda Bog, ki je človeka ustvaril, je do nas očetovski, poln razumevanja, usmiljenja in ljubezni. Zaradi tega smo vsi povabljeni, da nenehno spreminjamo svoje življenje in ga usmerjamo v pravo smer: da zapuščamo to, kar spoznavamo za nepravo pot in smo vedno bolj na poti dobrega.
Božje usmiljenje in dobrotljivost
Bog, ki je Oče, ne želi naše obsodbe, temveč naše spreobrnjenje in življenje v vsej polnosti. Zato nas vedno rešuje in osvobaja. Da je Bog ljubezen, okusimo predvsem takrat, ko svoje grehe pred njim priznavamo in v veri doživljamo dar odpuščanja. Človek z iskrenim priznanjem svojih grehov prizna in izpove, da potrebuje Boga, ki mu podari odpuščanje in mu tudi pomaga, da lahko zlo in greh premaga in je spet svoboden.
Preberite še:
Veš, kaj te bodo vprašali na dan tvoje smrti?
Poudarjanje Božje dobrote in usmiljenja pa še ne pomeni, da odobravamo stranpoti zla in grehov. A za človeka bi bilo usodno, če bi zaradi grehov in zavesti krivde ljudje obupovali. Zato je Jezus šel na križ, da nas ozdravi in nam podeli odpuščanje in mir. Podoba Boga, ki je ljubezen, ki gre iz ljubezni do nas celo na križ, v smrt, pa je veliko bolj prijazna in je tudi bliže pravi podobi Boga kot podoba Boga sodnika.
Greh sodobnega sveta
Omenjate enega velikih problemov sodobnega časa, to je spremenjen in plitek odnos do vrednote človekovega življenja. Problem splava mnogi obravnavajo zelo površno. Zdi se, da na poti presojanja tega dejanja nekateri naredijo vse, da bi prišli do sklepa, češ, saj to ni zlo.
Izkušnje povedo drugače. Koliko bolečin prinese takšen korak tistim, ki so se zatekli k splavu in nato iščejo pristen in iskren stik sami s seboj, s svojo vestjo in z Bogom. Toda tudi v takšni bolečini Bog naklanja svoje odpuščanje, če je le človek z iskrenim srcem pripravljen stopiti pred Boga, tudi v zakramentu sprave, da bi dosegel novo vez z nebeškim Očetom.
Preberite še:
Kako se obnašati v okolju, kjer ste edini proti splavu?
Po grehu se moramo tudi pobrati
Kristjani svetu prinašamo Jezusa. Za Jezusa pa vemo, da je greh obsojal, nanj opozarjal, a po drugi strani z odpuščanjem grehov ljudi ozdravljal in imel čuteče srce za vsakega človeka. Prav je, da opozarjamo na nevarnosti, skušnjave, na greh in stranpoti, a še pomembneje je, da se ne utrudimo sredi sveta oznanjevati in pričevati, da nihče zaradi greha ne pade tako globoko, da ne bi mogel iz njega vstati. Ne zgolj po svoji moči in prizadevanju, ampak po Božji dobroti in njegovi moči, ki se kaže v velikonočni skrivnosti. Naj nas resnica o Jezusovem vstajenju tako prevzame in usmerja, da bomo sredi sveta živeli kot pričevalci luči in bomo sposobni razsvetliti in pregnati vsako senco greha!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 15.
Preberite še:
Plesalka iz Bronxa, ki je sledila svojim sanjam in spremenila življenja drugim
Preberite še:
4 laži, ki vas delajo odvisne od vašega partnerja
Preberite še:
“Če z možem začenjava dan skupaj, dobim še večji zagon za vse dnevne izzive”