Preberite še:
Ste res prepričani, da ne (z)morete? Preberite te zgodbe!
Se s prošnjo ponižamo?
Mislim na starega gospoda sredi osemdesetih let, ki se je znašel v domu. Ne ravno zelo rad, ampak ker ni bilo druge rešitve, je ta svoj novi položaj počasi le sprejemal. Včasih se je zgodilo, da je kakšna malenkost manjkala na mizi pri kosilu ali kaj podobnega. To se dogaja povsod in vsak človek mora znati normalno poskrbeti zase in opozoriti, da tega ali onega ni. Ne z jezo in agresivno, ampak lepo dobrohotno, zavedajoč se, da se vsakomur od nas lahko zgodi, da kaj pozabimo. Zlasti še, če se to ne dogaja vsak dan, ampak zelo redko. To sem gospodu tudi omenila in ga želela spodbuditi, da bo lepo prosil in tako poskrbel zase. Pa mi je potem večkrat ponovil: “Ne, prosil pa ne bom. Nikoli nisem.”
Ne vem, ali mu je vse življenje res uspevalo, da mu ni bilo treba nikoli za kaj prositi. Kaj takega si težko predstavljam. Zase vem, da sem morala vedno znova za kaj prositi in da sem se tudi vedno bolj zavedala, da moram tudi sama prositi in poskrbeti, da se stvari v mojem življenju sučejo tako, kot je zame dobro.
Potrebno je znati tako dajati kot sprejemati
Velikokrat sem že razmišljala o tem, kako smo po svoje vsi berači. Dobro je tudi, da se tega zavedamo. Nihče ne more biti vedno v vlogi tistega, ki daje. Vsi potrebujemo druge ljudi za marsikaj in drugi potrebujejo nas. Včasih bolj eno, včasih bolj drugo. Tako smo na svojevrsten način povezani med seboj.
Ko si star, moraš morda še več prositi. Če to dobro znaš, pa lahko ljudem okrog sebe daješ zelo potrebno življenjsko modrost: kako zelo potrebno je, da znaš oboje: dajati in sprejemati.
