Preberite še:
Kaj storiti, če hostija med obhajanjem pade na tla
“Pa se to sme?!”
Hostije seveda niso bile posvečene. Rekviziter jih je, ne spominjam se več kje, nabavil večjo količino, in v papirnatih škrnicljih so ležale v zaodrju na mizi med preostalimi rekviziti. Med vajami se, požrešen, kot sem, nisem mogel zadržati in sem si privoščil pest hostij, kot čips, kadar sem le šel mimo. Do danes ne morem pozabiti groze v očeh kolegov, ko so me gledali med zobanjem in me spraševali: “Pa se to sme?!”
Nobenega zadržka niso imeli, ko so se na odru obmetavali s hostijami, jih drobili, hodili po njih in jih teptali …, a že sama misel, da bi jih zaužili, jih je spravila v grozo. Ne pozabite, prosim, da govorim o neposvečenih hostijah in da njim razlika – očitno – ni bila znana in jasna!
Preberite še:
Posnetek krvaveče hostije, ki utripa kot goreče srce
Ne smrt, vznemirilo jih je golo telo
V istem obdobju sem bil povabljen na razgovor in druženje v neko mladinsko veroučno skupino. Želeli so spoznati delo v gledališču in kaj veren človek tam – če sploh lahko kaj – počne. Zavrtel sem jim nekaj videoposnetkov predstav, med drugim že omenjeni Umor in pa odlomek iz Pomladnega prebujenja, kjer sem bil v nekem trenutku skorajda gol.
Preberite še:
Čudež v Italiji? Potres prizanesel hostijam
Golo telo s posnetka pa je bilo živo. In je pripadalo človeku, ki so ga ta trenutek imeli v svoji sredi! Se zavedate, kako neverjetno nori se moramo zdeti nejevernim ljudem, ki jim nič ni jasno, ko klečimo in se klanjamo pred belo hostijo?! Se zavedate, kako neverjetno noro je, da je vsemogočni, troedini in usmiljeni Bog v tej beli hostiji?! Vam je jasno?
Preberite še:
Knjiga tolažbe za vse starše z izkušnjo splava
Preberite še:
Kako lahko vaš malček splava v petih preprostih korakih
Preberite še:
Je v redu, če med počitnicami ne delamo čisto nič?
