Sicilija je največji otok v Sredozemskem morju. Tamkajšnja kultura je močno zaznamovala zgodovino Italije in širše okolice. Prav tu so stari Grki ustanovili t. i. Veliko Grčijo, ki je služila kot kulturni most med antično helenistično Grčijo in Rimljani, ki so pozneje tudi zagospodarili otoku.
Prav prek Sicilije pa je v Evropo prišla tudi krščanska vera, ko se je na svoji poti iz skupnosti v Antiohiji (današnji Turčiji) proti Rimu na otoku ustavil sveti Pavel. Otok, na katerem stojijo številni pomembni sveti kraji v Evropi, je od takrat ključnega pomena za širjenje krščanstva v Sredozemlju. Poglejte si seznam petih znamenitosti, ki jih je vredno obiskati.
Preberite še:
“Lebdeča” cerkev v severni Italiji
Stolnica v Sirakuzah
V mestu Sirakuze lahko ogledate mogočno stolnico, ki je bila v 7. stoletju zgrajena nad poganskim svetiščem. Katedrala vas bo očarala s svojimi dorskimi stebri iz prvotnega Ateninega templja iz 5. stoletja pred Kristusom.
Skozi stoletja so cerkev dograjevali in prezidavali v različnih slogih, da bi odražala različna zgodovinska obdobja, ki so zaznamovala otok. Ko so v poznem 9. stoletju Arabci zavzeli Sirakuze, so katedralo spremenili v mošejo, krščanska zgradba pa je zopet postala leta 1085, ko je normanski kralj Rogerij I. Sicilski zgradil novo streho in naročil več mozaikov.
Mogočno pročelje, ki ga je leta 1639 poškodoval silovit potres, je v letih od 1728 do 1754 prenavljal Andrea Palma, eden glavnih predstavnikov sicilskega baroka, ter dodal dela kiparjev Ignazia Marabittija in Pietra Rizza, med katerimi je tudi kip Svete Lucije, zavetnice mesta. Stolnica v Sirakuzah velja za enega najpomembnejših primerov sicilskega baroka in je bila leta 2005 vključena na Unescov seznam svetovne dediščine.
Preberite še:
Noe 21. stoletja
Preberite še:
Cerkev, ki si jo je ogledal Jean-Paul Sartre
Stolnica v Kataniji
Katanija je za Palermom drugo najpomembnejše mesto na Siciliji. V 8. stoletju pred Kristusom so ga ustanovili Grki, v renesansi pa je postalo kulturno in politično središče, kjer so leta 1434 odprli prvo univerzo na otoku.
Zavetnica mesta je sveta Agata, ugledna meščanka, ki so jo Rimljani preganjali, mučili in leta 251 tudi ubili, ker ni podlegla snubitvi rimskega prefekta Kvintijana. Njene ostanke hranijo v stolni kapeli. Cerkev je kot znak osvoboditve mesta iz primeža Arabcev med leti 1078 in 1093 dal sezidati normanski kralj Rogerij I. na razvalinah antičnih rimskih term.
Silovita potresa v 12. in 17. stoletju sta prvotno normansko zgradbo precej poškodovala, nista pa porušila prečne ladje, dveh stolpičev in treh polkrožnih apsid, ki so vidni navkljub poznejšim baročnim prenovam Gian Battiste Vaccarinija. Posmrtne ostanke svete Agate hranijo v t. i. cameraddi (dobesedno kamri), ki jo odprejo vsako leto na njen praznik v prvem tednu februarja. Takrat relikvije mučenke z barvito procesijo nosijo po mestu.
Preberite še:
Slovenski samostan, zgrajen po zaslugi štajerskega grofa, bele košute in Janeza Krstnika
Preberite še:
Na kaj naj bomo pozorni, ko obiščemo cerkev
Svetišče Gibilmanna v bližini Palerma
Svetišče Device Marije v Gibilmanni leži na 800 metrih nadmorske višine in je eno najstarejših in najbolj priljubljenih v okolici Palerma. Legenda pravi, da je bil samostan v Gibilmanni eden od šestih benediktinskih samostanov, katerih gradnjo je naročil sveti Gregor I. Veliki, preden je leta 590 postal papež.
Leta 858, ko so Arabci zavzeli Palermo in okoliške kraje, je bil samostan verjetno že prazen, ko pa so jih izgnali Normani, so cerkev ponovno odvzeli benediktincem in v njej uredili priorat. Brat Sebastiano Majo da Gratteri je kmalu zatem poleg svetišča odprl kapucinski samostan, ki je podedoval tudi nekatere umetnine stare cerkve, vključno s fresko Device Marije z detetom Jezusom in Marijin kip v bizantinskem slogu.
Poleg oltarja, posvečenega Devici Mariji, so pozneje postavili še kipa svetega Janeza Krstnika in svete Helene. V poznem 19. stoletju se je staro pročelje sesulo, prenovo pa so končali leta 1907 v novogotskem slogu. Danes je svetišče zaradi bogate zgodovine ter čudovitih razgledov na valovito gričevje v okolici Palerma in temnomodrega Tirenskega morja priljubljen romarski kraj skozi celo leto.
Preberite še:
Osupljivo svetišče na Portugalskem, ki se skriva v gozdu
Katakombe svetega Janeza v Sirakuzah
Kot smo že razkrili, je bilo mesto Sirakuze prvo evropsko mesto, kjer je imela svojo skupnost krščanska Cerkev. Toda mesto v sebi skriva še marsikaj. Ene najpomembnejših krščanskih katakomb v Italiji ležijo prav pod ruševinami cerkve svetega Janeza.
V rimskih časih je bilo prepovedano kristjane pokopati znotraj mesta, zato so si zamislili mrežo podzemnih rovov na območju, ki so ga Grki pred tem uporabljali za podzemni vodovodni sistem. Ko so svoje bližnje lahko ponovno pokopali na mestnih pokopališčih, so katakombe spremenili v kapelice. Obiskovalci lahko še danes vstopijo v kripto svetega Marcijana, ki se nahaja skoraj pet metrov pod mestom, kjer naj bi mučenika ubili, in občudujejo freske in kamne z zgodnjekrščanskimi simboli.
Preberite še:
5 posvetnih razlogov, zakaj “hodim v cerkev”
Palatinska kapela v Palermu
V prvem nadstropju kraljeve palače v Palermu stoji osupljiva kapela svetega Petra, ki jo je leta 1130 naročil Rogerij II. Sicilski, kralj, ki je pod eno krono združil vsa normanska območja v Italiji in jim vladal iz Palerma. Rogerij II. je moč svojega novonastalega kraljestva želel pokazati tudi skozi umetnost, zato je na svoj dvor vabil le najboljše umetnike mozaikov in intarzij, nekateri so prišli celo iz Grčije in Bližnjega vzhoda.
Tako je postavil to imenitno kapelo, v kateri je sleherni centimeter obložen z dragocenim okrasjem, ki priča o treh različnih umetnostnih slogih: normanskem, bizantinskem in arabskem. Prav strop Palatinske kapele s tako imenovanimi mukarnami, stalaktitom podobnimi oboki, in značilnimi muslimanskimi osmerokotnimi zvezdami, ki so bile preurejene v krščanski križ, predstavlja izjemen simbol multikulturnosti Palerma v 12. stoletju.
Mogoče pa je prav zaradi svojevrstne kombinacije slogov in lesketajočega zlata francoski pisatelj Guy de Maupassant ob svojem obisku sredi 19. stoletja kapelo opisal kot “najlepšo na svetu”.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Furlan.
Preberite še:
Kaj nam govori cerkev Marijinega vnebovzetja na Bledu?
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko duhovnik pokliče na napačno številko?
Preberite še:
Marijino vnebovzetje – praznik življenja