Pri vama živi mlad moški, star 30 let, ki se obnaša tako, da takega obnašanja ne bi prenašala pri nikomer. Razen pri njem. Ker je vajin sin in ga imata rada. Živi pri vama, vidva mu plačujeta vse, kar potrebuje za življenje, in tudi priboljške, kot so internet, telefon, … Celo avto sta mu kupila pred leti, da bo laže študiral v mestu. Plačujeta mu tudi bencin in stroške vzdrževanja.
Preberite še:
Starši kot vodje: zgled, zaupanje in ljubezen povezujejo
Fakulteto je končal, a redne službe nima, čeprav stalno piše nekakšne prošnje. Domačim opravilom se izogiba. Ni hendikepiran, ampak kar poka od zdravja, ker stalno nekaj “športa”. Redno tudi “žura”, kar vama ni všeč, a to je danes za mlade normalno. Včasih mu omenita, da bi bilo dobro, če bi se poročil, a pravi, da “njegov čas še ni prišel”.
Na prvi pogled nekrščansko
Sliši se grdo in nekrščansko: vzdržujeta “parazita”, ki ni produktiven. Mladega moškega, ki namesto da bi poskrbel zase in še za nekaj otrok, ne poskrbi niti zase. Je otrok v odraslem telesu. V krščanskem jeziku bi rekli, da ni rodoviten.
Preberite še:
“Brez očetove discipline se otroci ne morejo razviti v zdrave osebnosti”
Jezus pa je zahteval rodovitnost. O tem je jasno in pogosto govoril. Recimo, ko je preklel smokvo, ki se je le košatila z listjem in ni obetala plodov (prim. Mr 11,12-14). Smokva se je posušila. Tudi v Lukovem evangeliju je Jezus govoril o smokvi, ki tri leta ni rodila. Oskrbniku je naročil, naj jo poseka. Ta se je zavzel zanjo, obljubil nego in ji s tem dal še eno priložnost, da obrodi. A če po negi ne bo obrodila, jo bo posekal (prim. Lk 13,6-9).
Še več je podobnih primerov, ko Gospod pričakuje sadove, in če jih ni, so posledice uničujoče: drevo se posuši ali poseka in vrže v ogenj. Bog torej od nas in tudi od naših otrok zahteva rodovitnost. Nerodovitnost ni brez uničujočih posledic.
Preberite še:
Je občutek krivde dober ali slab?
Pomagamo pri omogočanju rodovitnosti
Starši smo za to, da – kot pravi dr. Karel Gržan – otrokom omogočimo realnost življenja. To pa pomeni zapuščanje staršev, pridruževanje drugemu in postajanje eno z njim (prim. 1 Mz 2,24). Po domače: pojdi od hiše, poroči se, stopi v zavezni odnos, začni graditi edinost in bodi rodoviten (ne gre samo za biološko rodovitnost). To modri starši spodbujajo. Tudi finančno.
Glavno vprašanje, ki si ga morajo starši postaviti, ko se odločajo, ali bodo odraslega otroka še finančno podpirali, je torej: Ali bo ta denar odraslemu otroku pomagal k rodovitnosti ali bo le podaljševal njegovo odvisnost od staršev? Ko otrok doštudira (ali pa ne, pa bi moral), je najbolje, da se osamosvoji – poišče stanovanje in gre na svoje. Tako najlaže in praktično – br. Miha Sekolovnik bi rekel “s telesom” – dojame, kaj pomeni plačevanje realnih stroškov življenja.
Preberite še:
Kako premagati nevarnosti, ki prežijo na zakon in družino?
Če starši zmorejo, in to je za odraslega otroka velik bonus, mu lahko pomagajo narediti postopen prehod v samostojnost. Lahko mu za določen čas – jasno se dogovorite, za koliko časa – prispevajo (recimo okoli 150 evrov) za življenjske stroške. Ko se odrasli otrok po šolanju poroči (in tudi, če se poroči med šolanjem), je prav, da mu starši pomagajo po svojih močeh. S tem omogočamo rodovitnost.
In če bi bil odrasli otrok po končanem študiju rad še nekaj časa doma?
Če je smiselno, lahko ostane, a najprej časovno omejita ostajanje doma. Zakaj? Ker mu s tem pomagata, da se osamosvoji, da postane odgovoren moški ali ženska. Če torej še ostane za določen čas doma, naj plačuje realne življenjske stroške. Takoj.
Kaj če še ne dela? Naj si najde delo. Takoj. Kaj pa če ne najde dela, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi? Naj si najde delo, ki ne ustreza izobrazbi. Takoj. Potem pa naj išče naprej.
Preberite še:
“Včasih v šali rečem, da je nenavadno, če zakonca laže združita spolne organe kot pa denarnici”
Kolikšni so realni stroški?
Mnogi realnih stroškov življenja ne poznajo, ker ne poznajo družinskega finančnega toka – prihodkov in odhodkov. Po mojih ocenah le okoli 10 odstotkov zakoncev spremlja družinski finančni tok. Če ga vidva še ne, ga začnita spremljati danes. Da bosta vedela, koliko stane vaše življenje in da bosta znala povedati odraslemu otroku, koliko mora prispevati.
Pri izračunu stroškov upoštevajmo: vse “položnice” (elektrika, voda, ogrevanje, TV/internet …) + hrano + vse nakupe za urejanje stanovanja + druge stroške + vse stroške avtomobila (če ga bo uporabljal; če ne, se to ne šteje). To delite s številom oseb v stanovanju. K temu prištejta še najemnino za sobo, v kateri bo odrasli otrok bival (poglejta, za koliko se oddajajo tako velike sobe v vajinem okolju).
Preberite še:
Povej mi, kako ravnaš z denarjem, in povem ti, kdo si
V vajini hiši veljajo vajina pravila in vajine vrednote
Odrasli otrok naj ne prispeva le finančno, prispevati mora tudi k skupnemu dobremu – opravljati mora domača opravila. Finančni prispevek ga tega ne odveže. Odrasel otrok mora vedeti tudi, da mora, dokler živi pod vajino streho, živeti v skladu z vajinimi vrednotami in pravili. Če teh pravil in vrednot ne upošteva, je prav, da ga poprosita, naj zapusti dom.
Glavni motiv naj bo ljubezen do bližnjega, v tem primeru do sina, hčerke, in ne jeza, maščevanje, zamera. Imata ga rada in mu s tem pomagata k rodovitnosti. Ker vesta, da tudi Boga zanima njegova rodovitnost. Na koncu boste zadovoljni vsi: vidva, odrasli otrok in tudi … njegov/njen bodoči zakonec.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“Brez tako vztrajnih staršev danes verjetno ne bi bila to, kar sem”
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko duhovnik pokliče na napačno številko?
Preberite še:
Molitev, s katero vam bo Devica Marija pomagala nositi težka bremena
