Nedavna raziskava je pokazala, da premalo katoličanov verjame v resnično navzočnost Jezusa Kristusa v evharistiji. Torej moramo mi, ki verjamemo, širiti vero v to.
So pa nekateri kristjani, ki so s tako gotovostjo vedeli, da je Jezus Kristus resnično navzoč v Najsvetejšem zakramentu, da so tvegali nevarnost samo zato, da bi bili z njim. So tudi nekateri, ki so raje umrli, kot pa da bi dopustili, da bi Najsvetejše prišlo v napačne roke. Predstavljamo vam nekaj zgodb.
Preberite še:
6 krajev, kjer so se zgodili evharistični čudeži
Brat in sestra, ubita pri velikonočni maši, 2019
Marsikje po svetu ni samoumevno, da kristjani lahko hodijo k maši. Sharon Stephen Santhakumar in Sarah Epzhibah Santhakumar sta le dve žrtvi letošnjega velikonočnega bombnega napada na šrilanško krščansko skupnost. Islamski teroristi imajo že leta za tarčo kristjane, ki verujejo v evharistijo (katoličane, pravoslavne, koptske in kaldejske kristjane). Letošnja velika noč pa je prinesla veliko žalost in bolečino, ko so napadalci na samo veliko noč napadli cerkve in hotele. Največji davek so plačali v cerkvi svetega Sebastijana v ribiškem mestecu Negombo, kjer je bila med mašo ubita približno tretjina vseh navzočih.
Duhovnik Jacques Hamel, mučen pred oltarjem, 2018
Ali ste najsrečnejši, ko ste pri maši? Duhovnik Jacques Hamel je bil. In pri maši je tudi umrl. 26. julija 2018 sta dva moška, oborožena z noži, vdrla v župnijsko cerkev Saint-Etienne-du-Rouvray v Rouenu v Franciji. 86-letni Hamel, ki je bil duhovnik 58 let, je daroval sveto mašo, ki jo je imenoval “bistveni element” vsakega dneva. Njegova sestra je dejala, da “je bil v trenutku posvetitve spremenjen … starejši, kot je bil, bolj je živel Jezusovo trpljenje”. Teroristi so neki četrtek zjutraj pridrveli k maši z namenom, da bi pokončali vse kristjane. Starega duhovnika so prisilili, da je pokleknil, nato pa so mu prerezali vrat ter vzklikali: “Alah je velik!”
Preberite še:
Evharistični čudež: sveta hostija je po nekaj dneh zakrvavela
Paul Comtois, stekel v ogenj, 1966
Je vaša vera v evharistijo dovolj močna, da bi stekli v gorečo sobo, da bi jo rešili? Paul Comtois je bil viceguverner v Quebecu v Kanadi. Bil je predan katoličan, ki je z ženo in svojimi petimi otroki vsak dan molil rožni venec. Družina je živela v službenem stanovanju in uspelo jim je dobiti zelo redko dovoljenje, da so imeli Najsvetejše v tabernaklju doma, za zasebno češčenje.
Njegova hči je povedala: “Pogoj, da je dobil dovoljenje, je bil, da je on osebno odgovoren za ustrezno in varno hrambo evharistije. In moj oče je bil človek, ki je izpolnjeval svoje obveznosti za vsako ceno.” 21. februarja 1966 opolnoči je hišo zajel ogenj. Oče je na varno spravil najprej svojo družino, nato pa se je vrnil še po Najsvetejše. Njegovo telo so našli hudo opečeno, s piksido (tj. posodico za hostije) v rokah.
Preberite še:
Kako dolgo je Jezus navzoč v evharistiji po prejemu obhajila?
Duhovnik János Brenner, umrl med reševanjem hostije, 1957
Duhovnika Jánosa Brennerja, ki je rešil Najsvetejše, so zabodli več kot desetkrat. 14. decembra 1957 je madžarski duhovnik, cistercijanec, dobil klic, naj pride k umirajočemu možu, da bi mu podelil poslednje zakramente. Klic pa je bil lažen – past so mu nastavili komunisti. Revolucionarji na Madžarskem so katoličane zatirali že dolga leta. P. Brenner je bil posvečen v duhovnika med najhujšimi preganjanji.
Ko je odhajal k lažnemu bolniku, je s seboj vzel olje za maziljenje in Najsvetejše v piksidi. Napadalci so skočili izza dreves in ga 32-krat zabodli. Njegovo truplo so našli naslednji dan – še vedno se je oklepal evharistije v svojih rokah. Zaseda se je izjalovila: duhovnik je bil razglašen za mučenca; na mestu, kjer je umrl, stoji kapela, v njej pa kot relikvija visi njegovo duhovniško oblačilo.
Zadnje obhajilo sv. Pedra Maldonada, 1937
Bodite hvaležni za privilegij, da smete prejemati sveto obhajilo. Pedro Maldonado je bil izjemen duhovnik v mestu Chihuahua med preganjanjem katoličanov. Pomagal je pripravljati otroke na prvo sveto obhajilo in je služil ubogim. Na pepelnično sredo, 10. februarja 1937, so v njegovo cerkev prišli oboroženi možje, ki so bili pod vplivom alkohola, in mu zagrozili, da mu bodo odvzeli prostost. Preden so ga huligani odvlekli ven na ulico, je duhovnik še hitro pograbil piksido s posvečenimi hostijami. Za lase so ga vlekli k lokalnemu političnemu voditelju, Andresu Riveri, ki je duhovnika s pištolo tako močno udaril po glavi, da je poškodoval njegovo lobanjo in oko.
Tolpa je Pedra začela pretepati, on pa je piksido s hostijami še vedno trdno držal v rokah – vse dokler mu je z neposrednim udarcem niso izbili iz rok. Hostije so se raztresle po tleh in en član tolpe mu jih je porinil v usta, rekoč: “Pojej to! Tvoje zadnje obhajilo!” In duhovnik je to tudi storil. Naslednji dan je umrl v bolnišnici.
Preberite še:
Osupljiva povezava med vegetarijanstvom in evharistijo
Kitajsko dekle navdihuje svet, 1900
Mnogi dnevno častimo Najsvetejše zaradi anonimne kitajske deklice. Cilj boksarske vstaje na Kitajskem je bil izgnati iz države vse, kar je bilo zahodnjaškega, vključno s katolištvom. Neki duhovnik je povedal, kaj se je zgodilo med napadom na njegovo cerkev. Ko so ga prijeli, se je neko dekle skrilo in opazovalo vojake, kako so odnesli tabernakelj. Medtem je 32 posvečenih hostij padlo na tla, zato se je še isto noč na skrivaj vrnila v cerkev.
Tam je nekaj časa preživela v tihi molitvi pred Najsvetejšim, nato se je sklonila do tal in pobrala eno hostijo ter jo zaužila. To je ponovila 32 noči zapored, dokler ni zaužila vseh hostij. Ko je prejela zadnjo, jo je tam našel vojak in jo pretepel do smrti. Dekle je s svojim zgledom navdihnilo mnoge ljudi, med drugim tudi ameriškega nadškofa Fultona Sheena, ki je začel dnevno častiti Najsvetejše.
Sveti Nikolaj Pieck, evharistični pridigar, 1572
Ali bi zagovarjali doktrino resnične Kristusove navzočnosti v zakramentu, če bi to pomenilo, da vas bodo zato ubili? Leta 1572, v času kalvinizma na Nizozemskem, je frančiškan p. Nikolaj Pieck pridigal proti protestantskemu zavračanju pomembnih starih krščanskih doktrin. Še posebno je branil resnično navzočnost Jezusa Kristusa v Najsvetejšem zakramentu, kar je imenoval razširitev učlovečenja v času. Ko so njegovo župnišče zavzeli kalvinisti, je bil tarča napadov pater Nikolaj. Obesili so ga na vrv njegovega habita. Ko se je vrv pretrgala, so na njegovo glavo in usta položili gorečo baklo, dokler ni umrl.
Preberite še:
Sporočilo, ki ga nosi vrečka hostij v gledališču
Sveti Hermengild, zavrnil češečnje kruha, 585
Katoličani priznavamo za Kristusovo telo in kri le pravilno posvečene hostije. To pomeni, da v nekatoliški cerkvi ne prejemamo obhajila. Za nekega svetnika je to pomenilo smrt. Vizigot kralj Leovigild je imel dva sinova, Hermengilda in Recareda. Oba sta bila arijanca, ki nista verovala v božanstvo Jezusa Kristusa. Hermengild se je poročil s katoličanko, hčerko francoskega kralja Sigeberta, in se zaradi njene vere spreobrnil. Prinčev oče je bil zaradi tega tako besen, da je dal svojega sina zapreti, da bi ga prisilil v spreobrnjenje. K njemu je poslal arijanskega škofa, da bi ga obhajal, a je Hermengild zavrnil to “svetoskrunsko posvečeno hostijo”, kot jo je pozneje imenoval sveti Gregor. Čeprav lahko vsak duhovnik, celo duhovnik, ki je v grehu, posveti hostijo, je posvetitev prava le, če namerava narediti to, kar mu narekuje Cerkev. Njegov oče je sina kaznoval in ga dal ubiti v njegovi celici.
Sveti Tarcizij, pogumni ministrant, 575
Zadnji svetnik je zavetnik ministrantov, ki je branil hostijo s svojim življenjem. Med vladanjem cesarja Valeriana so preganjali kristjane, zato so morali ti na skrivaj obhajati svete maše. V nevarnosti pa so bili tudi vsi tisti, ki so številnim zaprtim kristjanom v ječo prinašali obhajilo. Nekega dne je deček Tarcizij, ki je bil ministrant, vstal in dejal: “Pošljite mene! Moja mladost bo najboljša zaščita za evharistijo.” Duhovnik mu je to dovolil in rekel: “Tarcizij, zapomni si, da je tvojim šibkim rokam zaupan nebeški zaklad. Izogibaj se prenatrpanim ulicam in ne pozabi, da svetih stvari ne smemo nikoli metati psom.” Tarcizij je odgovoril: “Raje bi umrl, kot pa da bi jih izpustil.”
Na poti so ga zagledali poganski otroci in ga povabili k igri. Ker se ni hotel igrati z njimi, so postali sumničavi. Ko so ugotovili, da skuša pred njimi nekaj skriti, so mu to hoteli vzeti. Silovitost, s katero je čuval evharistijo, jih je razjezila. Začeli so ga brcati in vanj metati kamenje, a se ni predal. Umrl je, držeč evharistijo k svojim prsim.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Trdo delo in prava mera samokritike sta nujna za kvaliteto in napredovanje”
Preberite še:
5 koristi, ki jih prinaša obisk cerkve
Preberite še:
Kako je Stalinova hčerka postala katoličanka
