Ena od zataknjenosti, ki se pogosto pojavijo v odnosu do Boga, sebe in bližnjih in ki nas ne spusti s pločnikov življenja v življenje na poti, so zagotovo prazne luknje naših notranjosti. To so naše kašče, ki se nam zdijo vedno premajhne in premalo polne, da bi nam zagotovile varnost. Logično, kajti varnost ne more izvirati iz posedovanja.
Preberite še:
#Vlog: Zakaj so se številne pomembne stvari zgodile na gori
Kje se vse začne?
Vsak človek ima svojo človeško naravo, ki je sama po sebi ogrožena in ranljiva ter posledično v nenehnem strahu zase. Ker okuša svojo začasnost, krhkost, omejenost in neke vrste praznino, bo ta narava nenehno v strahu zase. Zaveda se, da sama sebi ni dovolj, okuša pa tudi, da jo drugi lahko rani, ji kaj vzame, predvsem pa da je ta drugi ne izpolni ali zapolni, četudi je še tako dober, ljubeč in skrben.
Človeška narava po prvem padcu nenehno čuti, da ji “nekaj manjka”. Podobna je gori, ki ima prepad. In ta prepad je glasen, opozarja nase in rad vase zmeče vse, da bi le potešil notranji nemir in krik po dopolnjenosti. Ta prepad je posledica greha, greh pa je odsotnost ljubezni, ki jo je človek izkusil, ko se je obrnil stran od Besede Boga in verjel protibesedi skušnjave.
Preberite še:
Bolj hvaležni ljudje so uspešnejši in bolj zdravi
Tako kot izkušen planinec …
Priznati prepad nenasitnosti v sebi, ki ga Pavel imenuje življenje po mesu, je velika modrost. Kakor je prav, da je še tako izkušen planinec v gorah pozoren in ponižen, mora še tako zrel in duhoven človek ostajati budno pozoren na notranje vzgibe srca.
Prepad je namreč v nas in se oglaša, mi pa prehitro nasedamo kriku te narave, ki neutrudno kriči: “Če mi daš samo še to, bom sita. Če me opaziš, bom potolažena. Če zmagam, bom pomirjena. Če te obvladam, bom pripadala.”
Preberite še:
Molim, čeprav nimam svoje sobe
Rezultat tega pa ni ne potolaženost ne pripadnost, temveč razbiti in težki odnosi. Kajti ta miselnost zahteva imetje, zahteva kontrolo in posedovanje nad ljudmi, stvarmi ter Bogom. Sili nas h grabljenju in kopičenju, k polnjenju kašč, k zidanju visokih zidov, k življenju oddaljenih uradnih odnosov in k življenju po vnaprej izdelanem načrtu, ki mu morajo ustrezati tudi drugi.
Ta miselnost je dejansko podobna utapljajočemu se človeku, ki bo zagrabil in potopil vse, kar mu pride blizu. Da bi rešil sebe. Tako se torej potapljajo naši odnosi.
Preberite še:
Kako nam lahko v boju zoper pornografijo pomaga Jezus?
Preberite še:
Ker nismo religija “fitnes & wellness”
Napačna “zdravila”
Ko nasedemo staremu človeku in rešujemo sami sebe, začnemo v ta notranji prepad v želji, da bi ga zapolnili, metati vse. Sami sebe, ko smo do sebe nasilni, grobi, nespoštljivi do lastnega telesa in telesa drugih (pornografija je tu na prvem mestu!).
Vanj mečemo druge, ko mislimo, da ta drugi lahko zapolni moje potrebe. Tako postane “predmet”, ki ga uporabljam za mašilo. Sem spadajo tiste spolnosti, ki drugega uporabljajo in ne poznajo podarjanja, sem spadajo nenehni konflikti in reševanja, ki z novo bolečino poskušajo zakriti prvo, spada pa tudi brezkončni aktivizem, s katerim poskušamo prek aktivnosti in uspešnosti sebe in svet “prepričati”, da smo vredni.
Preberite še:
Svinjarija na našem obrazu je lahko pogubna
Praznino v sebi pogostokrat napačno polnimo tudi z Bogom. Kdaj? Takrat, ko mu ne dovolimo, da ostane Bog, ampak ga začnemo uporabljati za svoje potrebe. Bog, ki ga moram čutiti, Bog, ki me mora pomiriti, Bog, ki mora postati moj “wellness center”, sicer me nima rad in se moram zato znajti sam. V vsem tem ostajamo duhovno nezreli otroci, ki hočejo efekt “tukaj, zdaj in zase”. Tudi religija postane dober zamašek za to praznino. Tista uradniška in tridentinska kakor tudi sentimentalno obarvana.
Odraslost in odrešenost
Kot ima torej sleherna gora svojo severno stran in svoj prepad, ima tudi sleherno srce svojo črno luknjo. Kača nas je pičila in ranila na peto. Toda ta kača je bila premagana, kar pomeni, da smo v Kristusu odrešeni in usposobljeni za življenje odrešenih.
Preberite še:
Svet potrebuje ženske, ki so lepe zato, ker so svete
Še pred besedo odrešeni je pomembno poudariti besedo odraslost! Tako pozabljena je postala. Tako veliko je biološko odraslih teles, a tako malo odraslih ljudi. Odraslost vključuje temeljno odgovornost in razmejenost. Vključuje torej temeljno slovo od najbolj legitimnih otroških potreb po opaženosti, pozornosti in potešitvi, ki je bila v bolj ali manj intenzivni meri izpolnjena.
Pavel v pismu Korinčanom piše: “Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega,” (1 Kor 13,11). Tako logičen in tako nesamoumeven je ta prehod. Za odraslost se je namreč potrebno zavestno odločiti!
Preberite še:
Neznosno breme namišljene popolnosti
Biološka pride sama po sebi, čustvena in duhovna pa ne, saj vključuje in zahteva naše zavestno sodelovanje in privolitev v to, da se od nekaterih stvari preprosto poslovimo. Tudi od tega, da bo nekdo sam od sebe prepoznal, kaj potrebujemo, in nam to čudežno dal. Tega odrasli in zreli odnosi ne poznajo več. Tam velja, da drugi ve toliko, kolikor mu povem.
Odrasti torej vključuje tudi sprejetje temeljne samote in spravo z našimi notranjimi prepadi. Kdor ve, da je v njem prepad, lahko gre mimo njega, ne da vanj vrže sebe ali druge. Ker je svoboden.
Preberite še:
Pospravi garažo, ferrari prihaja!
Privilegij odrešenosti
Potem pa imamo kristjani še ta močan privilegij odrešenosti! To pomeni, da vemo, kdo smo, ker smo spoznali Očeta. Pomeni tudi, da smo se izkusili (če res imamo izkušnjo vstalega Kristusa) ljubljene, najdene in obujene. Vemo, kaj pomeni biti v grobu, in vemo, kaj pomeni, da lahko tja notri vstopi samo en – Odrešenik.
On edini ima dostop v tiste temine, kamor nihče drug ne more. Zato je prišel, da postane Luč. Ob luči pa se mora tema preprosto umakniti, kajti premagana je.
Odrešenost ni v tem, da Bog zapolni vse naše prazne luknje, kajti to bo šele v nebesih, temveč je v tem, da so te luknje napolnjene z novim, duhovnim pogledom, ki iz gnojne rane dela rano vstajenja, iz zidov mostove, iz zaprtega groba vstajenjski vrt. Osvobojeni smo za svobodo (prim. Gal 5,1), kar pomeni, da lahko v sebi in drugih čutimo in slišimo prepad, vendar ga ne ubogamo.
Preberite še:
Seznam rešilnih stvari, na katere se zanese brodolomec
Lahko začutimo bolečino ob storjeni napaki, toda je ne delamo naprej. Lahko ljubimo sovražnike, ker smo ljubljeni v temelju in ne iz lastnih zaslug. In lahko celo odpuščamo, ker vemo, da imamo v Njem vse in nam čisto nobena krivica, pa naj bo še tako huda, ne more vzeti ničesar.
Nasprotno, iz polnosti, ki jo krščeni odkrije v Kristusu, lahko prejmejo tudi drugi. Ne samo dokler ne boli, ampak tudi ko boli. Odrešenost je torej nad ozdravljenostjo, ker vključuje rane, vključuje prepade. V svobodi, prejeti s Kristusom, smo lahko žejni in damo piti, smo lačni in damo jesti, smo nad prepadom in hodimo dalje. To je naša svoboda, to je naš privilegij!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 35.
Preberite še:
Po prostovoljski izkušnji: “Madagaskar ukrade srce”
Preberite še:
Kako je Stalinova hčerka postala katoličanka
Preberite še:
Kako se lahko že pred prvim delovnim dnem pripravim na novo službo