“Kako bi bilo v Božjih očeh videti, če bi najprej molil, trenutek za tem pa bi naredil tetovažo hudiča na človeškem telesu? Verjamem, da mi Bog ni dal talenta za to, da bi risal demone,” je prepričan Daniel Przygoda, poljski tetovator in oče devetletnega Dominika.
Daniel, veseli me, ker ste predlagali, da se srečava na vašem delovnem mestu, saj tako lahko začutim vzdušje tega, kar počnete.
Zelo rad imam svoje delovno mesto in to, s čimer se ukvarjam. Menim, da ni lepšega kot prinašati ljudem veselje.
Preberite še:
Ali Sveto pismo res prepoveduje tatuje?
Z risanjem tetovaž ljudem prinašate veselje?
Ko se zjutraj prebudim, vem, da grem v službo počet ravno to. Ko k meni pride mlajša oseba, ki ima na telesu brazgotine, npr. po nesreči, te skrijeva s kakšno lepo sličico – z rožicami ali pa s kakšno drugo grafiko – to je resnična sprememba v svetu. In to ni sprememba, ki zadeva le telo in to, kar je zunanje (čeprav bi se lahko tako zdelo), ampak je to sprememba, ki prav tako zajema notranjost človeka.
Takšen človek stopi pred ogledalo in sprejema svoje telo, ki ga do tistega trenutka ni sprejemal. Dobi notranji sijaj, saj od tistega trenutka brazgotine, “spominka” pretresljivega dogodka, ni več. To je neverjetno, nekaj, česar se ne da ovrednotiti z denarjem.
Preberite še:
Zakaj se nekdanji zvezdnik resničnostnega šova pri 36 letih da krstiti?
Do svojega poklica gojite zelo resen odnos.
To je poklic, h kateremu je treba pristopiti resno in ga je predvsem treba razumeti. Še do nedavnega so tetovaže povezovali v glavnem z zaporniki, prestopniki in podobnimi.
Nedavno sem se imel priložnost pogovarjati z ženskami, ki so delale kot psihologinje pri enem od okrajnih sodišč. Starejše so govorile o tem, da so se vključevale v izobraževanja, na katerih so spoznavale simboliko tetovaž, kaj pomenijo posamezni vzorci. Danes ima tetovaže veliko ljudi in – če so s črnilom obdelane natančno in previdno – so to umetniška dela.
Preberite še:
25 let zlorabe drog, spolnih ekscesov in ločitvenih postopkov. Potem pa v samostan!
Zakaj so danes postale tako zelo priljubljene?
Eden izmed razlogov je ta, o katerem sem že govoril – nekdo želi skriti nekakšno zunanjo napako, ki vpliva na dobro počutje in sprejemanje samega sebe. Včasih se za odločitvijo za tetovažo skriva potreba po tem, da bi naredili nekaj zase, nekaj prijetnega.
Včasih si ljudje delajo tetovažo zato, da bi ta kaj odražala. Včasih se tetovaža istoveti z nami, včasih pa ne pomeni ničesar.
Menim, da mora človek, če se odloči za tetovažo, biti odločen in vedeti, kaj želi. Najhuje je, ko kdo pride in pravi: “Mojca ima tetovažo, Polona ima tetovažo, pa jo bom imela tudi jaz.” Takrat je jasno, da takšna oseba ne razume umetnosti.
Preberite še:
Po sedmih letih je izstopil iz sveta drog: “Zdaj vem, da je takrat Bog posegel v moje življenje”
Daniel, dogovorila sva se za intervju, ampak prav tako bi lahko prišla sem kot stranka. Če bi vas prosila, da mi na telesu naredite tetovažo hudiča ali kakšno drugo mračno tetovažo, mi ne bi ustregli. Zakaj?
Tetovaža je za vse življenje. Pogosto si jo želimo pod vplivom kakšnega impulza. Če je ta impulz dober – kot zakonska zveza, rojstvo otroka, prelomen, a dober trenutek v življenju – je to lepo. To je v redu.
Zgodi pa se tudi, da v studio prihajajo osebe po kakšnih pretresljivih dogodkih – nekaj se ni izpeljalo tako, kot bi se moralo: nekdo je umrl, nekdo se je ločil. Stranka z eno od teh izkušenj mi pravi: “Prosim, hudiča na ramenu.” Takrat najprej povem, da to ni način. Razložim, da mora biti tetovaža simbol nečesa lepega, pozitivnega, mora se skladati s čim pozitivnim. Najprej to.
Drugič pa takšni prošnji ne bi ustregel, ker pred risanjem vsake tetovaže najprej molim – kot svoboden in verujoč človek imam do tega pravico, mar ne?
Nekaj Danielovih stvaritev si lahko ogledate v fotogaleriji:
Kako pa na novico o molitvi pred risanjem tetovaže reagirajo stranke?
Zavedam se, da bi to novico lahko sprejeli različno, zato stranke o tem običajno ne vedo. Najbolj pogosto grem preprosto ven iz studia in molim. Kako bi bilo v očeh Boga videti, če bi najprej molil, trenutek za tem pa bi naredil tetovažo hudiča na človeškem telesu? Verjamem, da mi Bog ni dal talenta za to, da bi risal demone.
Preberite še:
Kako nenadzorovana jeza lahko odpre vrata hudiču
Prošnji za tetoviranje hudiča na kožo ne bi ugodili, toda prav tako ne tetovirate svetnikov.
Ne tetoviram, ker tega nisem vreden. Kako naj na primer naredim tetovažo Marije? Sveta Bernardka, ki je osemnajstkrat videla Božjo Mater, je povedala, da je bila Marija tako lepa ženska, da bi hotela umreti, da bi jo le znova videla. Do danes nisem videl takšnega portreta … Nisem videl obrisa takšne postave.
Včasih pregledujem družbena omrežja, ker rad pogledam kakšne lepe tetovaže in kaj, kar me lahko navdahne. Pred kratkim sem naletel na fotografijo dekleta – lepega, ampak … nosila je skopo spodnje perilo in je zavzela vsem razumljivo pozo. Imela je tetovažo Božje Matere na enem in Jezusa na drugem stegnu. Vendar sporočilo … Kot bralec sem se zgrozil. Kako bi se počutil, če bi bilo to delo mojih rok? Ali bi vi želeli, da bi tetoviral obraz vaše matere na nekem človeku, ki bi prišel jutri in ga ne poznate?
Ne.
Tudi jaz ne. Zakaj bi torej moral nekaj takšnega narediti? Poznam zelo dobre, lepe ljudi na zunaj in na znotraj, ki imajo tetoviran motiv Božje Matere, Jezusa, križa. To so zares neverjetni ljudje, vendar pa imam jaz kot svoboden človek – za to svobodo nas je osvobodil Kristus! – svobodo izbire.
O svoji veri govorite precej odprto.
Vera me v celoti izpolnjuje, ni me sram govoriti o njej. O veri bi se lahko pogovarjala do jutra. Za vse, kar imam, sem hvaležen Bogu.
Preberite še:
6 razlogov, zaradi katerih najverjetneje niste srečni
A je vedno bilo tako?
Ne, ne vedno. Ko sem bil ateist, sem se sramoval Cerkve. V nekem trenutku, menda lahko tako rečem, pa sem postal veren. To se ni zgodilo na način “če te je strah, se obrni na Boga!”, ampak – spomnim se – ko sem nekega dne odprl Sveto pismo in naletel na besede Pisma Tesaloničanom: “V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.” (1 Tes 5,18)
Odkril sem, da človek, če to resnično dojame in sprejme, za življenje in srečo že tukaj, na Zemlji, ne potrebuje drugega. Poglejte, kako preprosto je to – hvaležnost kot pot v raj.
Preberite še:
Spreobrnjeni musliman: “Ni me strah, ker sem izbral svobodo”
Ali res menite, da je to tako preprosto?
Preprosto in mogoče. Če delamo nekaj, kar vsaj malo približa drugim to, čemur pravimo dobro, verjetno imamo tam zgoraj plus. In ne gre za to, da bi se vsak dan zbujali z mislijo: Kaj naj storim, da bi bil drugi tako srečen, da bi si to zapomnil do konca življenja? Gre za to, da bi se zbujali z namenom: Kaj lahko storim za to, da bi se danes nekdo nasmehnil?
Zaželimo lep dan prodajalki v trgovini. Pozdravimo človeka, ki se sam sprehaja in gre po hodniku mimo nas. Morali bi drug drugemu darovati – veselje, pomoč, prijazne besede, poleg tega pa bi se morali izogibati ocenjevanju drugih ljudi: “Imaš tetovažo na vratu, zagotovo si slab človek.” Bodite dobri – res je preprosto.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
Ste tudi vi hodili k verouku le zato, da ste lahko šli k birmi?
Preberite še:
“V hribih se lahko dobro počutiš le, če v dolini nimaš težav in slabe vesti”
Preberite še:
Vas vsak dan zmoti veliko stvari? Odženite moteče misli
