V Katekizmu Katoliške cerkve je evharistija opisana kot vir in višek vere. Če najdete čas za češčenje pred Najsvetejšim, boste prijetno presenečeni nad posledicami.
“Medtem ko so jedli, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: ‘Vzemite, to je moje telo.’ Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: ‘To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge,'” (Mr 14,22-24).
Preberite še:
Je adoracija samo za stare mame?
V današnji kulturi je ideja o notranjem, osebnem napredovanju izredno razvrednotena in se jo ima za “zapravljanje časa” ali “stvar starih in neumnih”. Velja le zunanji napredek, ker je otipljiv.
Kljub temu materialni napredek ostaja zunaj nas in četudi nam lahko prinese pozitivna občutja, je vedno minljiv in brez vsebine. Notranji napredek pa pomeni, da se spreminjamo in postajamo boljši. Čas, ki ga posvetite češčenju Najsvetejšega, vas lahko v marsičem preseneti.
Razvijete lahko čut za čudenje in občudovanje
Nič se ne more primerjati z ozračjem mirne cerkve ali kapele. Vonj po kadilu in sijaj monštrance pomagata spoznati resnico o tem, kaj se med češčenjem dogaja. Resnično smo pred Jezusom Kristusom! Pred njegovim telesom, njegovo krvjo in njegovim božanstvom. Dlje kot se v tišini zadržite pred Najsvetejšim, bolj vam postane jasno, da je edini odgovor na Božjo veličino čudenje, občudovanje in ljubezen.
Preberite še:
“Pustite, da vam Gospod spregovori, in vaše življenje se bo spremenilo”
Na drugih področjih življenja občutite mir
Jezus je rekel: “Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem,” (Jn 14,27). Zunanji mir, ki ga lahko doživimo med češčenjem, seže veliko globlje in nas vodi do notranjega miru, ki objame vsa področja našega življenja. To ne pomeni, da bo odslej vse popolno in brez trpljenja, vendar nas bo ta mir utrdil, da bomo lažje in mirneje prebrodili življenjske nevihte.
Bolj se posvečate drugim
Jezus je rekel: “Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj” (Jn 13,34). Češčenje nas poveže z bližnjimi in s svetom – navsezadnje svoj čas posvečamo Stvarniku vsega, kar je! Več časa za hvaljenje in češčenje Boga pomeni več časa za potrebe drugih in sveta, v katerem živimo, ter manj potrebe, da se zaziramo v lastno korist.
Preberite še:
Kaj dela križ na poljskem Woodstocku?
Včasih je težko …
Nastopili bodo trenutki, ko se vam bo češčenje zdelo pusto in brez okusa. Raztreseni boste in misli vam bodo začele begati. Redno češčenje lahko postane nekaj običajnega, nič več posebnega, vendar mu to ne jemlje vrednosti, niti ne zmanjšuje njegove resnice. Naša vera je mnogo več kot le čustva in Bog bo v vas še naprej deloval, čeprav boste šli skozi “sušna” obdobja. Čeprav vam misli begajo, Bogu dajete najboljše, kar morete: svoj čas, svoje obveznosti in svojo družbo!
Češčenje vas lahko globoko gane!
Več časa kot posvetite češčenju Boga, bolj odkrivate, da vas On ljubi in želi z vami preživeti čas. Takrat si resnično zaželite ta čas preživeti z Njim! Če se vam je prej češčenje zdelo kot nekaj rutinskega, kot navada, potem dobite občutek, da si češčenja želite. Kakor rečemo pri maši “spodobi se in pravično je”, da se Bogu zahvalimo. Češčenje Boga je zapisano v naše srce in “naše srce je nemirno, dokler ne počije v Njem” (Sveti Avguštin).
Preberite še:
5 koristi, ki jih prinaša obisk cerkve