Piotr Kieniewicz je nekaj let delal na Inštitutu za moralno teologijo katoliške univerze v Lublinu, kjer je doktoriral. V svojem znanstvenem raziskovanju se je ukvarjal z bioetiko, pri čemer se je osredotočil predvsem na vprašanja rodnosti in začetke človeškega življenja. Po končanem usposabljanju na področju NaPro tehnologije na Inštitutu Papeža Pavla VI. se je vključil v pastoralno oskrbo družin.
Kakšni sta vlogi moškega in ženske v zakonu?
Mislim, da najprej ne gre za vloge, ker se vloge prevzemajo in igrajo. Odvisno je, s kom ste v zakonu. Mož mora biti mož, žena pa mora biti žena. Vsak od njiju mora biti to, kar je.
Preberite še:
Kako prepričati moža za zakonsko terapijo?
Moški – seveda mož in oče – mora biti zaščitnik. On je tisti, ki doma skrbi za varnost. Je vodnik in določa smer. Pa ne po načelu, da on vlada in odloča o vsem. Biti družinski vodnik pomeni, da “hodi spredaj” in družino ščiti. Moški prevzema nase tveganje za raziskovanje terena in ugotavlja, ali obstajajo kakšne nevarnosti. Poišče mesta, ki so za družino varna, dobra in življenjska. Družina mu sledi in mu zaupa. Primerne odnose v družini je zelo lepo opisal sv. Pavel v pismu Efežanom.
Mož naj bo zaščitnik, vodnik in …?
In to morate zahtevati od njega. Malce tvegana je naravnanost žene, zlasti v naši evroatlanski kulturi, v kateri emancipirane ženske vidijo več in tako pogosto verjamejo, da bodo to vlogo bolje odigrale one.
Preberite še:
Znanost pravi, da je zakonska zveza koristna. Zakaj je torej tako nepriljubljena?
Ženska resnično vidi več, vendar svet dojema povsem drugače. Moška naloga je voditi in varovati. Tako išče kraje, kjer je na varnem, in gleda na svet skozi to, ali obstajajo nevarnosti ali ne. Če ni nevarnosti in mu nikamor ni treba iti, gre spat ali pa se uleže pred televizijski sprejemnik, kar žensko spravlja ob pamet.
Kako lahko ne delaš “nič”? On je opravil svoje delo. Če moški ne vidi, da mora voditi, se umakne. Izgubi moškost. Včasih ženskam rečem: “Ujela si orla, ne lomi mu kril, ker ne bo mogel leteti.” Ženska svet dojema prek nege. Njena naloga je ustvarjati lepoto na kraju, ki ga je izbral moški, da ima vsakdo jesti in se počuti preskrbljenega.
Preberite še:
Kako se spremeni odnos, ko zakonca dobita otroka?
Kako je z odločanjem?
Družina je ekipa in ekipa bi morala sodelovati. Pravim, da ni dobro, da si mož in žena želita delati kompromise, ker bo imel nekdo močnejši položaj. Zakonca bi si morala prizadevati za razvoj svojega položaja, ne pa po načelu, da nekaj izgubim, ampak bolj kaj lahko prispevam v odnos in za razvoj odnosa.
Imamo situacije, ko pride do konflikta. Težko je iskati skupne rešitve. Moj nasvet je, da žena končno odločitev prepusti možu. Žena bo rekla: “Odloči se. Zaupam ti, kot praviš, da bo dobro.”
Preberite še:
Srečen je zakon, v katerem drug drugemu veliko odpuščata!
Če je moški moški in ljubi svojo družino, se bo pogosto odpovedal svojemu prav. Prevzel bo odgovornost za vso družino. Ona naredi korak v brezno in on jo ujame. To je test za odnose in potrebno je veliko skupnega dela, preden si bo ona to upala in bo on kos tej nalogi.
Naslov vaše knjige je Poročni labirint. Kdaj prelomimo zakonsko zaobljubo?
To je napačno vprašanje, saj zakonska zaobljuba ni namenjena temu, da bi jo prelomili. Vprašanje je – koliko si lahko privoščim, preden jo uničim? Namesto tega bi morali pogledati, kaj lahko naredim, da postane močna. Nezvestoba ima lahko svoj izvor v napačnem odnosu zakonca, na primer, ko ne brani svoje žene, ko jo drugi moški zapeljuje v lokalu. Počuti se zapuščeno, začne gledati okoli, če je kdo, ki bo skrbel za njo. Kdo je kriv za nezvestobo? Oba.
Preberite še:
“Najin zakon je temelj, iz katerega raste vsa družina”
Imamo težave s komunikacijo. Kaj storiti, da bi se zakonca razumela?
To je delo, ki je v začetni fazi skupnega življenja, torej prvih 25 let, naporno. Prvih nekaj let imajo ljudje občutek, da se dobro razumejo, da se razumejo brez besed. Potem, ko zaljubljenost mine in težave pridejo do izraza, se izkaže, da je to razumevanje drugačno. Če pride do spora, ženska pričakuje, da bo moški uganil, kaj je narobe. Ni mogoče, da bi moški uganil, o čem govori ženska. Ali obratno. Govoriti morate čim bolj jasno in odkrito.
Dobro je, da se naučite govoriti o tem, kaj čutite, kaj doživljate, ne o tem, kaj mislite o sebi. Namesto da bi rekli: “Neumen si!”, recite: “Ne počutim se popolnoma razumljenega.” Veliko se moraš pogovarjati, za to porabiti čas in da ga imaš, se moraš nečemu odpovedati. In vse težje je.
Preberite še:
6 temeljev, ki pomagajo negovati najin zakon
Kako torej reševati konflikte?
Spomnimo se, da sta v sporu dve osebi, ki se ljubita. Imamo tri stopnje reševanja konfliktov. Prva je, da se umaknemo z nevihtnega polja. Druga je celjenje medsebojno prizadejanih ran. Tretja je iskanje rešitve za tisto, kar je bistvo konflikta.
Hkrati s to spravo pride sprememba. Moški nekaj blekne in potem pojasni: “Nisem hotel tega reči.” In to je resnica.
Poleg tega obstaja težava s spravo, ko ena stran popusti in reče: “Žal mi je,” a ne ve, ali bo druga stran opravičilo sprejela. Včasih te osebi ni žal. Drugič pa tisti, ki bi se moral opravičiti, zmanjšuje pomen svojega dejanja. To ni dobro. Obstajajo ljudje, ki se niso nikoli naučili opravičiti. Včasih ni nobenega obžalovanja, nobene želje po spremembi. In kaj mora storiti druga stran?
Odpustiti.
Mora odpustiti. To je dar. Ali bo to cenjeno, ali bo prišlo kaj nazaj? Tega ne vemo. To je neke vrste tveganje. Ljudje pravijo, da ne smeš odpustiti, če te jezi. Toda mislim, da bi morali vedno odpuščati, ker nam je bilo odpuščeno. Jezus mi je odpustil. Dar odpuščanja, ki ga bom nekomu ponudil, bo najbolj koristil meni.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
Rak dojk pri 27 letih: “Vsak večer me je bilo strah, ali se bom zjutraj sploh zbudila”
Preberite še:
Sprejmete oktobrski izziv?
Preberite še:
Si želite iti vsak dan k maši, pa preprosto ne morete?