Poljaka Monika in Woytek Piszora sta se poročila pred dvema letoma in imata tri otroke (Henia, Dorotko in Bogusa) – dva imata Downov sindrom, eden izmed njiju je tudi posvojen. Svoje družinske dogodivščine z drugimi delijo na Instagram profilu @dzieciaki_cudaki, ki je v slabih štirih mesecih pridobil skoraj 50 tisoč sledilcev.
Preberite še:
Ko se rodi poseben otrok: “Sprejemanje prihaja počasi, po tihem”
Kakšni so bili vajini začetki?
Monika: Več kot pet let sva bila prijatelja. Wojtek je sedem let mlajši od mene in zaradi razlike v starosti ga nisem jemala resno. Ko je že odrasel in postal bolj možat, se je nekako izšlo. Rekla sem si, da se imava skupaj dobro in ko sva se nekoč vračala od moje mame, sem ga vprašala: “Zakaj se midva ne bi poročila?”
Wojtek: Kuhinjo sem torej prepleskal svoji bodoči tašči (smeh). Monika se jezi, ko pravim, da je bila ona tista, ki me je zasnubila, toda tako je bilo.
Preberite še:
Stvari, ki jih je dobro razčistiti še pred poroko (tudi če ste še samski)
Sta imela na začetku vajine skupne poti vizijo, kako naj bi bila videti vajina družina?
Monika: Ne, razen tega, da sva od začetka govorila, da želiva posvojiti otroka. Nisva pa razmišljala o tem, koliko jih bova imela.
Wojtek: Pravzaprav naj jih sploh ne bi imela.
Monika: Obstajala je zelo majhna verjetnost, da bom lahko imela otroke. Večina zdravnikov mi je rekla, da so možnosti zelo majhne.
Wojtek: Zato sploh nisem hotel iti po test, mislil sem si: “Ne da se mi iti, škoda časa in denarja, zakaj bi si vzbujal upanje?” To je bilo dva tedna po poroki.
Na blogu sta zapisala, da če bi vama nekdo na dan poroke rekel, da bosta imela dve leti po poroki tri otroke, med njimi dva z Downovim sindromom in enega izmed njih posvojenega, do cerkve verjetno sploh ne bi prišla. Kako pa je s tem danes?
Monika: Danes bi bila v cerkvi verjetno še hitreje!
Wojtek: S takim stanjem zavesti, pravzaprav … jaz bi se razjokal.
Monika: Na svetu verjetno ne obstaja ženska, ki razmišlja o svojem otroku in si želi, da bi imel Downov sindrom. Če bi mi tedaj nekdo povedal, kako bo videti naše življenje, mu ne bi verjela in temu ne bi bila kos. Bila sem popolnoma neprimerna za to. Rada sem poležavala, uživala sem v brezdelju, gledala serije in brala.
Preberite še:
Ko otroka ni in ni
Henio se je rodil 7. marca lani in takrat še niste vedeli, da ima Downov sindrom. Bil je prav tako prisrčen kot vsi drugi otroci v porodni sobi.
Wojtek: Henio je dobil oceno 10 od 10 po testu APGAR. Ovit je bil s popkovino, toda ni prišlo do večjih zapletov.
Monika: Veselila sva se, kot se veselijo vsi starši ob rojstvu prvega otroka. Nato je na kontrolo prišla porodničarka. Pregledala je vse dojenčke v sobi, na koncu Henia. Rekla je, da vidi nekaj, kar je najverjetneje povezano s toksoplazmozo. Kmalu je prišla babica in ga odpeljala na pregled.
Sama sem nemudoma pograbila telefon in začela raziskovati o toksoplazmozi in možnih zapletih. Čakala sem, da mi nekdo pove, kaj je z njim. Zdravnica je povedala, da so opazili nekaj dismorfnih znakov, med drugim gube na rokah, štrleč palec na nogi. Vse to kaže, da ima Henio trisomijo 21. kromosoma. Takrat nisem vedela, za kaj gre, ona pa mi je tiho rekla: “Downov sindrom.”
Preberite še:
Hči, ki je očetu z Downovim sindromom napisala ganljivo pismo
Wojtek: Bilo je kot v hollywoodskih filmih. Z mano v avtu se je peljala Monikina sestra. Rekel sem ji: “Poslušaj, Monika mi je napisala, da ima Henio Downov sindrom.” Ob tem se je pojavilo vprašanje – tako, ki ga lahko postavi le moški: “Naj se vrnem?” Monika je odgovorila, da ja. Pomislil sem, da je slabo. Monika je namreč oseba, ki vse naredi sama, ne prosi za pomoč.
Do bolnišnice sva z Monikino sestro prišla v 20 minutah. Vozila sva se in nihče ni nič rekel. Oba sva jokala. Toda ko sva stopila v bolnišnico, sem ji rekel: “Če se zdaj razjočeš, te bom vrgel ven, zdaj morava biti močna.” Ko sva se z dvigalom bližala četrtemu nadstropju, sva se spravila k sebi in bila sva tako sproščena, da sva Moniki ob prihodu v sobo postavila vprašanje v stilu: “No, kaj se dogaja?” Potem nisem nikoli več jokal, nikoli več nisem bil žalosten zaradi tega.
Preberite še:
Gimnastičarka z Downovim sindromom, ki piše neverjetno zgodbo o uspehu
Kaj pa družina, prijatelji? So vaju podpirali?
Wojtek: Niso imeli izbire.
Monika: Mama nama je nekoč rekla, da je bilo zahvaljujoč temu, da sva se tega lotila tako sproščeno, da sva se kljub vsemu veselila, da imava takega in ne drugačnega otroka, tudi njim lažje.
Wojtek: Zdi se nama, da je bil Henio še bolj ljubljen.
Monika: In obiskali so nas ljudje, ki ponavadi ne bi prišli v bolnišnico. Ne vem, morda so bili radovedni? 🙂
Monika, na blogu ste zapisali, da vas je ljubezen do Henia tako spodbudila, da sta se hitro odločila še za drugega otroka.
Wojtek: V porodni sobi je kričala, da je ta zadnji, da nikoli več.
Monika: Iga, moja sestra, me je naslednji dan vprašala, če bi to za milijon naredila še enkrat. Odvrnila sem: “Ne, Iga. Niti za 10 milijonov tega ne bi storila.” Toda z vsakim dnem sem pozabljala na bolečino in po enem tednu sem že razmišljala o drugem otroku. 🙂
Vaju ljudje niso spraševali, ali se ne bojita še drugič poskusiti, ko pa vesta, da ima Henio Downov sindrom?
Monika: Seveda. Poslušala sva, da je to neodgovorno, da bova prizadela Henia, da imava otroka s posebnimi potrebami in da se mu morava posvetiti. Toda to je bilo že po tem, ko sem še drugič zanosila.
Wojtek: Govorila sva jim, da želiva skrbeti za otroka, vendar so vsi mislili, da nisva resna. Na splošno se ne obremenjujeva prav veliko s tem, kaj govorijo drugi.
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Zanosili ste in v vašem življenju se je pojavila Dorotka.
Monika: Ko sem bila noseča, sem imela tako močan materinski instinkt, da sem hotela imeti milijon takšnih otrok. In tako močno sem si želela imeti posvojenega otroka, da mi to ni več dalo miru. Toda mislila sem si, no, kako vendar? Noseča sem, imava Henia, majhno stanovanje, nihče nama ne bo dal otroka. Wojtku sem neprestano govorila o posvojitvi.
Na začetku sva naletela na petletnega dečka z Downovim sindromom. Tako je bil podoben Heniu. Wojtku. Dobila sem podatke o enoti, kjer je prebival, in naslednjega dne sem jih poklicala. Razložila sem, kakšna je situacija in da želiva posvojiti tega dečka.
Preberite še:
Posvojitev, ki je 11-letnemu dečku spremenila življenje
Tako odločitev sta bila sposobna sprejeti na podlagi slike?
Monika: Ja, na podlagi slike. Celo noč sem si zamišljala, kako se bo tukaj igral, tako zelo sem si želela, da bi bil z nami. Toda izkazalo se je, da ga ne moreva posvojiti, ker ima starše, ki ga občasno obiščejo. Zlomila sem se. Takrat je gospa z enote vprašala, ali sva res pripravljena posvojiti otroka z Downovim sindromom. Predlagala je, da prideva na obisk.
Wojtek: In ko so videli, da si noseča, so bili začudeni.
Monika: Postavljali so vprašanja: “Kako? Kje? Saj imate vendar lahko svoje otroke.” Na koncu so nama povedali, da se bo čez en mesec rodil otrok, za katerega mama ne more skrbeti in ga želi dati v posvojitev. Nisva niti izvedela, ali gre za dečka ali deklico in ali ima kakšne težave.
Dali so nama čas za razmislek, a nemudoma sva odvrnila, da želiva posvojiti. Toda gospa je rekla, da gre za pomembno odločitev, da morava o tem premisliti, počakati. Že naslednji dan sem poklicala in sporočila, da lahko otroka sprejmeva takoj, ko se rodi. S tem se je začelo najhujše obdobje, strašno sem se namreč bala, da ga mama kljub vsemu ne bo hotela oddati.
Preberite še:
18-letnica, ki je ignorirala svoje prijatelje in namesto splava izbrala posvojitev
Wojtek: Prestati sva morala psihološke teste, celotno dokumentacijo sva zbrala v treh dneh. Celo gospa s tiste enote je rekla, da naju ne more dohajati, da tako hitro delava. Bila je na obisku in pozneje nama je povedala, da je na poti nazaj poklicala zdravnico, ki je skrbela za porod tega otroka, in rekla: “Našla sem starše, so idealni, prepričana sem, da gre za pravo družino.”
Monika: Ko se je Dorotka rodila in sem prejela klic s to informacijo, sem se počutila, kot da se je rodil moj otrok. Vsem sem govorila, da se je ravnokar rodila moja hčerka. Vendar takrat še nisva vedela, ali jo bova dobila. Mama se ji je odrekla, vendar so se morali še pogovoriti z njo in vprašati, ali želi Dorotko posvojiti kdo iz njene družine. Čakati sva morala šest tednov.
Wojtek: Noseča Monika je dvakrat tedensko sama prevozila 400 kilometrov v obe smeri le zato, da bi jo malce nosila in pestovala. Tudi sam sem, ko sem prvič zagledal Dorotko, imel občutek, da je bila od nekdaj moja hčerka.
Preberite še:
Zgodba o posvojitvi: “Biološke mame ne obsojam, ampak sem ji hvaležna”
Kako gledata na situacijo, v kateri sta se znašla?
Monika: Nekateri obtožujejo Boga, da se jim je rodil otrok z Downovim sindromom. Drugi pa – ravno obratno – to jemljejo kot Božji dar.
Wojtek: Zavedava pa se tudi, da jih imava od Boga. Z veliko stvarmi se ne obremenjujeva, ker veva, da nama bo On pomagal.
Monika: Veva, da bova s temi otroki najsrečnejša.
Nekoč sva prišla do naslednjega sklepa: bolje, da se nama je rodil tak Henio, in bolje, da je Dorotka z nami, kot pa da bi morala biti v drugi družini – taki, ki tega ne bi bila zmožna sprejeti.
Wojtek
Preberite še:
Malo drugačna mama: “Midva sva njihov glas, ki so ga s smrtjo izgubili”
Je kaj takega, česar se bojita, kar vaju skrbi?
Monika: Pogosto naju sprašujejo, kaj bo, ko otroci odrastejo. Morava verjeti, da bo dobro. Nima smisla razmišljati in ugibati, kaj bo čez 10 let. Meni se pred dvema letoma ni sanjalo, da bo tako, kot je. Potrudila se bova, da bodo otroci kar najbolj samostojni. Upava, da se bo našel nekdo, ki jim bo pripravljen pomagati.
Wojtek: To najino “neobremenjevanje” izhaja iz tega, da je to ena velika neznanka. Ničesar ne moreva predvideti. Ne veva, kako bo, ko bodo otroci starejši, kako se bodo razvijali. Toda tudi zdrav človek lahko zboli.
Monika: Od časa do časa se zaveva, da gre za otroke, ki zahtevajo več dela. Toda pri nas je to, da moramo upoštevati dieto, z njimi drugače hoditi, jih drugače držati v rokah, prišlo tako naravno.
Ali se ne bojita, da bo Boguś zato, ker Dorotka in Henio zahtevata več vajine pozornosti, zapostavljen?
Monika: Ne, ravno obratno. Zelo sva vesela, da je rojen za njima. Zato, ker se bo od njiju učil ljubezni. Mlajši je in rada bi, da bi od njiju prevzel to poštenost, iskrenost in empatijo. Ti otroci niso sposobni nekomu storiti nekaj slabega, nekomu lagati. Veselim se, da bo odraščal z njima.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Bojana Petkovič.
Preberite še:
Zakaj mladi odhajajo?
Preberite še:
Hvaležnost, ki spreminja od znotraj
Preberite še:
Hvala! Komu že?