V zadnjih štirinajstih letih so se vse moje vzgojne metode, pa tudi način, kako uvajam novo hrano in ravnam z izbirčnimi jedci, korenito spremenili. Ko sta bila moja najstarejša otroka še malčka, sem uporabljala preizkušeno in pravo – vsaj tako sem mislila – metodo “izprazni svoj krožnik” in zato prestala mnoge dolge bitke.
Preberite še:
Imate izbirčnega jedca? Tako lahko otroka seznanite z novim okusom
Potem sem spoznala, da otroku s tem, ko ga prisilim, da poje obrok do konca, preprečim, da bi upošteval naravne znake sitosti. To pa lahko privede do trajnih vzorcev prenajedanja, zato sem to strategijo z užitkom zavrgla.
Vsaj tri žlice …
Potem sem poskusila s pravilom “najprej zelenjava”, kar se je končalo podobno – z merjenjem moči med mano in naraščajočim številom malčkov in osnovnošolskih otrok. To metodo sem opustila iz gole potrebe po samoohranitvi, nadomestila pa sem jo s precej bolj razumnim pravilom “treh žlic”.
Pojesti so morali vsaj tri žlice vsega, kar je bilo na mizi, ali pa tisti večer niso dobili nič drugega. Včasih je bilo to pogoj, da so dobili še eno porcijo jedi, ki so jo hlastno pojedli. Spet drugič so tako lahko prišli do alternative – kosmičev ali opečenca.
Preberite še:
Sezona prehladov je tu. Kako si lahko pomagamo z domačimi zdravili?
Ko sem imela slab dan in nisem imela več volje in energije, pa so lahko tri žlice odprle vrata do sladice … pa čeprav tiste tri žlice še zdaleč niso bile dovolj za celoten obrok.
Odkar sem začela delati, je postalo pravilo treh žlic bolj ali manj utečena navada. Navadila sem se pripravljati preprostejše zdrave obroke, ki jih vsi jejo, pa četudi se zraven pritožujejo. Včasih se sicer uprejo in takrat je pojesti tri žlice lahko zelo težavna naloga, še posebno za mojega triletnika.
Brez prisile, pogojevanja in podkupovanja
Pred kratkim pa sem odkrila, da moj malček v vrtcu brez pritoževanja je zelo raznolike jedi – vključno s surovim korenčkom in sladkim grahom. Ko sem vprašala vzgojiteljico, kako ji ga uspe prepričati, da to jé, je skomignila z rameni in rekla: “Saj ga ne. Preprosto postavim krožnike na mizo in otroci lahko pojedo svojo hrano ali pa tudi ne. Ko je obrok končan, pospravim krožnike in jim ne dam ničesar več. Vsi jedo skoraj vse – in če ne, jim nič ne rečem.”
Preberite še:
Ste vedeli, da je čokolado v Evropo pripeljal duhovnik?
Bila sem zaprepadena nad preprostostjo in modrostjo takšnega pristopa. Nobene prisile, podkupovanja ali alternativnih možnosti – samo postavi kosilo na mizo in pusti, da tisti, ki hoče, lahko jé.
Mnoge študije potrjujejo, da siljenje otrok, naj jedo to, česar nočejo – pa čeprav le en grižljaj –, ne pripomore k temu, da bi otroci postali manj izbirčni. To lahko privede celo do manjšega energijskega vnosa, do tega, da pojedo manj sadja in zelenjave, in celo do motenj hranjenja pozneje v življenju.
“Mami, to je pa kar dobro”
Zato sem opustila vse svoje strategije, pravila in bojne taktike in preprosto začela le kuhati in to servirati na mizo. Vsi morajo pri kosilu sedeti za mizo, ni pa treba nikomur jesti. Jaz jem, po navadi z užitkom, ker sem zvečer sestradana. Tudi moj najstnik navadno jé z enakim navdušenjem.
Preberite še:
Kostanj malo drugače. Preizkusite te štiri slastne recepte
Po nekaj večerih pritoževanja, prošenj in pogajanj so tudi drugi otroci začeli jesti. Začeli so le … jesti večerjo. Večinoma mi presenečeno rečejo: “Mami, to je pa kar dobro.” In pogosto vzamejo še eno porcijo, celo zelenjave.
Žal mi je, da že pred 14 leti nisem vedela, kako lahko je otroke pripraviti do tega, da bi poskusili nove jedi. A kot novopečena mama sem želela delati stvari na “pravi” način. Zaskrbljena sem bila zaradi spanja in prehrane in prepričana, da bodo ponoči zagotovo umrli od lakote, če ne bodo večerjali. Zdaj vem, da je prava pot navadno tista, ki je najbolj preprosta in najbolj naravna.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Raziskava pravi: družina ima večji pomen, kot si mislimo
Preberite še:
Možje, tako lahko svoji ženi pokažete, da jo imate radi
Preberite še:
“Kot babici mi je več dovoljeno, vem pa, da ne smem preveč posegati v vzgojo svojih vnučkov”