Čeprav Neža in Peter prihajata iz iste župnije, sta se zares srečala šele pri skavtih. “Že prej sva se velikokrat videla, bila sva na istem kraju ob istem času, a se nikoli nisva zares srečala.” Neža je namreč po spletu okoliščin obiskovala mašo v sosednji župniji, ki ji je bila bližje, Peter pa je več let z družino namesto k maši v lastno župnijo hodil k maši v okviru nedeljskega družinskega sprehoda na Šmarno goro.
Zaročenca, Ustvarjalni jež in Požrtvovalna vidra, sta skavta, animatorja, gasilca in ustvarjalca bloga Z roko v roki, najdete pa ju tudi na Facebooku. Pišeta predvsem o odnosih in naravi, ki je tudi njuno pogosto zatočišče: “Če se znamo umiriti, opaziti, kaj nam narava daje, se bomo bolje počutili in uživali.”
Kmalu po vajinih skupnih začetkih sta se zaročila in to zaobljubo zapečatila s cerkvenim obredom. Kaj vaju je napeljalo k temu koraku, kakšne prednosti vidita?
Peter: Od najinih začetkov dalje sva se ogromno pogovarjala. Ugotovila sva, da imava zelo podobne želje, ideje in cilje. Že pred zaroko sva z veliko domišljije, zagona in s številnimi idejami bolj kot ne naredila načrt, kako bo potekalo najino skupno življenje, z vsemi miselnimi vzorci, kaj lahko v določeni fazi pričakujeva. 🙂 Vse te ideje so me prepričale, da se res ujemava, iz tega pa je bilo precej samoumevno, da bi se lahko zaročila.
Zaroka se mi zdi korak v zvezi, ki pokaže višjo stopnjo zrelosti in da večjo trdnost. Po drugi strani pa je tudi začetek še bolj intenzivne priprave na zakon.
Neža: Pri tem ne gre za klasično filmsko hollywoodsko zaroko, ko moški poklekne in vsi okoli njiju fotografirajo. To mora biti oseben praznik. Mene je Peter že prej vprašal, ali bi se poročila z njim, potem sva izbrala datum, ko sva šla še k duhovniku.
Preberite še:
“Mladi se najraje ne odločajo in bi kar imeli ‘vse’, ampak ‘vse’ ne gre”
Peter: Obred z zaroko je bil realno pozneje, kot sva se zaročila, morali smo uskladiti najine urnike in urnik duhovnika. Ne predstavljam si življenja brez Boga. Če narediš tako velik korak, ga ne moreš zadržati zase, sploh če obstaja stvar, s katero daš zvezi še dodaten blagoslov. Pa tudi zato, da greš ven in Bogu poveš: Tukaj sva.
Kako poteka obred zaroke
S pomočjo vnaprej pripravljenega obrazca, ki se lahko prilagodi po lastnih željah, par v ožjem krogu zbranih prejme blagoslov. Krajši obred z berili psalmom in molitvijo za zaročenca lahko izvede duhovnik ali laik. Obreda zaroke pa ni dovoljeno opraviti z mašo.
Preberite še:
5 nasvetov za zaročence
Kako se sedaj pripravljata na poroko?
Peter: Velik del predstavlja šola za zakon patra Vitala Vidra.
Neža: To je dobra popotnica, ker se pogovarjava o različnih stvareh. Še preden sva bila zaročena, sva šla skozi 50 vprašanj, o katerih naj bi se pred poroko pogovoril vsak par. Ko sva potem gledala, kakšne opcije obstajajo, se nama je zdelo prekratko, da bi šla samo na vikend pripravo za zakon. Ta pa traja vse šolsko leto.
Peter: Veliko več dobiva, kot če bi se odločila za internetno pripravo, je bolj osebno. Veliko parov je, kar je super, ker spoznamo različne vidike. Marsikoga od tam poznava že od prej in s pripravo gradimo tudi prijateljske odnose.
Preberite še:
6 knjig, ki jih morate prebrati pred poroko
Če obrnemo še v drugo smer – kaj pa po vajinem mnenju mlade pare najbolj skrbi, da bi se odločili za poroko? Imata zanje kakšen nasvet?
Neža: Veliko mladih se ne odloči za poroko zaradi finančnega vidika, ker nimajo finančne stabilnosti. Poleg tega je poroka – sploh za študente – kar velik strošek. Se ga pa da zelo znižati s tem, da veliko narediš sam. Dve strani sta: ali vložiš veliko časa ali veliko denarja. Če ti ni škoda časa in si rad ustvarjalen, potem lahko zelo veliko stvari narediš sam. Poleg tega imajo prijatelji veliko različnih talentov, lahko jih prosiš, da soustvarjajo tvojo poroko, ki naj bi bila na nek način tudi družaben praznik.
Peter: V družbi prevladuje mentaliteta: Premladi ste za poroko, To je prezgodaj, Uničili si boste življenje, Vse boste zamudili … Nobeden od naju ne razmišlja, da bova zdaj, ko se bova poročila, veliko zamudila. Po svoje je zanimivo, da tudi tisti, ki so se poročali pred desetletji in so bili podobne starosti, danes to dojemajo kot zelo prezgodaj.
Preberite še:
Bonton na poroki: prvo besedo imata mladoporočenca
Neža: Ko so ljudje izvedeli, da se bova poročila, sem dobivala tudi komentarje: “A je kaj na poti? Tako mlada, kam se ti pa tako mudi?” Zapisala sem si jih, ker mi je bilo zelo smešno, v kaj se ljudje vtikajo. Saj se človek vendar sam odloči, kdaj je čas in kdaj to čuti.
Peter: Je pa tudi vprašanje, kje se posameznik najbolj vidi. Midva se veliko bolj vidiva kot bodoča zakonca, starša, to je najina primarna vloga pred kariero ali čem podobnim.
Preberite še:
10 najlepših pesmi za cerkveno poroko
Vpeta sta v veliko dejavnosti, od skavtov, animatorstva, gasilcev. Kako se med seboj povezujejo?
Neža: Predvsem so vse prostovoljne in za višji namen. Pri vseh dejavnostih dobiva nekaj zase – za dušo. Sploh pri gasilcih je pomembno, da se tudi sama udeležujeva vaj, da se izobražujeva na tem področju, dobiva znanje, ki ga lahko predajava naprej.
Peter: Povsod delava z mladimi: v šoli za animatorje z mladostniki po birmi, pri gasilcih z otroki od 1. do 5. razreda, pri skavtih sva trenutno v četi, kot Mavrična aligatorja z vsemi osnovnošolskimi otroki. Znajdeva se tudi na duhovnih vajah z birmanci in animatorji.
Preberite še:
“Če ne bi bilo skavtov, bi bilo moje življenje popolnoma drugačno”
Kaj želita predati mladim, s katerimi sta v stiku?
Peter: Veselje do narave, učenja in raziskovanja, tudi spretnosti, ki so za to pomembne. Ključno je, da imaš ob sebi ljudi, ki ti bodo z veseljem pomagali, če sam ne zmoreš, samo dovoliti jim moraš.
Neža: Pri vseh dejavnostih, v katere sva vključena, je poudarek na skupnosti oziroma ekipi. V današnjih časih se veliko dela na individualizmu, opušča se povezovanje ter delo v skupinah, vsak gleda samo nase, ne pa na bližnjega. Dostikrat se marsikatera nesreča zgodi ravno zato, ker ne opazimo tistega, ki je zraven nas.
Preberite še:
“Ko morajo prevzeti odgovornost za besede in dejanja, mladi zorijo”
Kaj vama pomeni biti prostovoljni gasilec?
Neža: Gre za željo po pomoči. Občutek, da nekomu pomagaš, je najboljši.
Peter: Biti prostovoljni gasilec je kombinacije družbe, tehnično-veščinskih stvari, ki so meni osebno zelo zanimive, v izziv in pridejo prav. Zraven pa pomoč, ki jo lahko nudiš. Če že jaz nekaj imam in znam, zakaj bi to držal zase, če lahko s tem pomagam drugemu. Večina najinih aktivnosti je način življenja, da se sama znajdeva, v tem uživava in želiva predajati naprej.
Kako pa je pri skavtih?
“Pri skavtih se vedno zgodijo dogodivščine, ki si jih boš za vedno zapomnil. Mene spominjajo na to, kot da bi naprej živela svoje otroštvo. Že ko si bil mlajši, si ‘letal po gmajni’, nekaj izrezoval, kuril ogenj, pri skavtih pa lahko to počneš ‘legalno’, se tudi izobražuješ in predajaš naprej,” razmišlja Neža.
Preberite še:
10 razlogov, zakaj zaposliti skavta
Kako obilica dejavnosti vpliva na vajin odnos?
Peter: Dostikrat se zgodi, da od naju zvečer ni nič več, samo še zvrneva se v posteljo, kaj šele, da bi se pogovarjala.
Neža: Na tem bi morala več delati. Sva pa ugotovila, da nama zelo pomaga vožnja z avtom – ko se namreč voziva, se pogovoriva o ogromno stvareh. To je čas za naju.
Peter: Večkrat kam greva in se odklopiva od vseh omrežij, aktivnosti.
Smo v tednu Karitas. Na kakšne načine lahko mlade spodbudimo, da postanejo prostovoljci, in kako to obogati posameznika?
Neža: Najbolj s tem, da smo sami zgled. S tem ljudi najbolj pritegnemo, tako mlajše kot starejše. To, da smo tam in pomagamo, jih bo fasciniralo, dobili bodo željo po tem, da se pridružijo.
Peter: Problem raznih prostovoljnih dejavnosti je velikokrat ta, da se hitro zaprejo v določen krog. Dober zgled in dobra družba najbolj vlečeta.
Preberite še:
Dejanja, ne le besede. Janez na leto 1450 ur dela za druge
Zase pravita, da nista ravno povprečen sodoben parček v študentskih letih, ki bi hodil po žurkah, temveč namesto tega raje izbereta gozd ali vrt. Kaj lahko počnemo v naravi, ko so na obzorju krajši in hladnejši dnevi?
Neža: Ne glede na vreme se v naravi vedno da marsikaj početi. Moraš upoštevati svoje zmožnosti. Če si dobro opremljen, lahko greš vseeno ven na sprehod ali pa ustvarjaš, kaj postavljaš …
Peter: Tako je kot pri skavtih: Ne poznamo dobrega ali slabega vremena, temveč samo dobro ali slabo opremo.
Pred dnevi sem šel mimo vrtca in ko je najbolj deževalo, so otroci, vsi srečni v pelerinah in škornjih, na igrišču poganjali kolesa. Otrok v slabem vremenu ne vidi omejitve, dokler mu je ne priučimo. Ko se spominjam svojega otroštva, smo tudi v slabem vremenu šli ven na sprehod in družinsko skakali po lužah. Lahko zgradimo kakšno zavetje, porabimo odpadle veje, zakurimo ogenj …
Neža: Opažamo, kako so starši različni. Eni oblečejo otroke v nepremočljiva oblačila, škornje, nekatere deklice pa na dejavnost, kot so gasilci in smo večino časa zunaj, pridejo v finih oblačilih.
Veliko staršev se boji blata in umazanije. Potem tudi nočejo otrok spustiti ven, na travnik, nekam, kjer bodo umazani. Oblačila se operejo. Če bomo otroke preveč zavijali v vato, bodo sami poiskali nevarnost, ki je lahko veliko bolj nevarna zanje, kot če jim dovolimo malo več in jih v teh “nevarnostih, adrenalinskih stvareh” usmerjamo.
Peter: Če otrok ne bo imel doživetij v otroštvu, potem ne bo imel otroštva.
Preberite še:
“Svetu želiva povedati, da je lepo biti študentska mama”
Preberite še:
Se z zakoncem vedno prepirata o istih stvareh? S to kratko molitvijo prekinite začarani krog
Preberite še:
“Vsaka stvar, ki se nekje nalaga, raste. Enkrat ti vrže ven varovalko!”