Na začetku vsake nedeljske maše katoličani običajno pojemo (ali izgovarjamo) Slavo, besedilo katere je vzeto neposredno iz evangelija po Luku. Začne se z besedami angelov, ki so ob Jezusovem rojstvu poveličevali Boga: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.” (Lk 2,14)
To je angelski spev, ki velja za “popolno” hvalnico, saj izvira od samih angelov, ki so vedno v Božji navzočnosti.
Preberite še:
Hm, le kaj počnejo angeli?
Glasba, ki prihaja iz srca
Ob premišljevanju o tem nebeškem spevu je papež Benedikt XVI. v njem videl zgled glasbe, ki prihaja iz srca, napolnjenega z ljubeznijo. Svoje misli o Slavi je predstavil v mašnem nagovoru med polnočnim bogoslužjem ob božiču 2010.
Sv. Luka ne pove, da so angeli prepevali. Povsem trezno izjavi: nebeška vojska je hvalila Boga in govorila: “Slava Bogu na višavah” (Lk 2,13). Toda ljudje od nekdaj vemo, da se angelska govorica razlikuje od človeške in da je v tej noči veselega oznanila predvsem pesem oznanjala nebeško Božjo slavo. Zato je bil ta angelski spev že od vsega začetka prepoznan kot glasba, ki izvira iz Boga, kot resnično vabilo, naj se pridružimo petju s srci, napolnjenimi z radostjo ob dejstvu, da nas Bog ljubi.
Preberite še:
Ali veste, kje in kdaj so prvič obhajali polnočnico?
Slava le iz navade?
Žal naše srce ob prepevanju Slave pogosto ni “napolnjeno z radostjo”. Namesto tega jo pojemo iz navade in sploh ne razmišljamo o besedah, ki jih izgovarjamo.
Papež Benedikt nas spodbuja, naj znova razmislimo o gorečnosti svoje molitve in Slavo zapojemo radostno in z ljubeznijo.
Cantare amantis est, je zapisal sv. Avguštin: poje tisti, ki ljubi. Zato je bila angelska pesem skozi stoletja pesem ljubezni in radosti, pesem tistih, ki ljubijo. Ob tej uri se polni hvaležnosti pridružujemo petju vseh stoletij, petju, ki združuje nebesa in zemljo, angele in ljudi. Resnično, zahvaljujemo se ti zaradi tvoje velike slave. Zahvaljujemo se ti za tvojo ljubezen. Naj bomo vedno bolj združeni v ljubezni s teboj in postajamo ljudstvo miru.
Preberite še:
“Rdeči duhovnik” – eden največjih glasbenih mojstrov vseh časov
Cerkev po svoji modrosti v adventnem in postnem času ne moli Slave, saj je ta prihranjena za velika praznika, na katera nas pripravljata ti dve spokorni obdobji. To nam po naravi stvari pomaga, da svoja srca pripravimo za glasno prepevanje Slave, z veliko radosti in ljubezni, ko nam je znova dano, da jo lahko pojemo. Zaradi tega je božič še toliko bolj poseben, ko vsa Cerkev kar izbruhne v navdušeni hvalnici.
Ko bomo prepevali Slavo, v svojih srcih globoko premislimo in si prizadevajmo, da bi bili radostni; dopustimo, da bo ta spev odsev naše ljubezni do Boga, ki nas je prvi ljubil.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Kaj je predsednik Pahor položil na dušo Martinu Golobu
Preberite še:
Gregor Čušin razkriva, kako je nastajala TV-kriminalka Jezero
Preberite še:
Kako do praznične večerje brez stresa?
