Kako je nekdanji nogometaš in vodja podjetja postal menih

Nekoč je bil Janez, danes je Jona. Nekoč je živel v Ljubljani, danes v Stični. Nekoč je študiral politologijo in hodil v službo, podjetje je iz težkega položaja prestavil v vzdržno stanje, danes je cistercijanski menih in stiški kaplan. Poleti bo minilo 10 let, odkar je pater Jona Vene prestopil samostanski prag.

Preberite še:
Kaj je Martin Golob spoznal, ko je na Triglavu sam čakal na sončni vzhod

Lahko bi bili poslovnež. Pravzaprav ste to že bili, med drugim ste vodili in stabilizirali prodajno podjetje. Kakšna pot vas je vodila iz pisarne do samostana?
Nikoli nisem mogel biti pri miru. Vselej sem kaj počel in delal. Ko sem se ukvarjal z velikim projektom, prenovo spletnih strani, sem se začel spraševati, ali je to res to, česar si želim. Sodelovali smo s tujci. Francozi so rekli, da mora ta projekt pet ljudi delati pol leta. Jaz sem ga naredil sam v treh mesecih, ampak na koncu se mi je že mešalo. Do te mere, da sem gledal ven in nisem vedel, ali je noč ali dan. Bil sem izgorel, nenehno živčen.

Preberite še:
Uspešen poslovnež je zapustil vse in odšel v starodaven gorski samostan

Tedaj sem bil star 30 let. Nisem vedel, kaj naj storim. Prijatelj mi je svetoval odklop, ampak sem vedel, da me bodo iz službe klicali za 100 stvari. Drug prijatelj mi je v šali svetoval samostan. “Dobra ideja!” sem mu odvrnil. Ko sem iskal, sem kar hitro našel Stično. Ko sem preživel teden z menihi, sem si rekel: to je to. Nato sem ostal še nekaj časa, pozneje sem celo v službo hodil iz samostana. Takrat še nisem bil menih. Po kakem letu sem sam sebi potrdil, da si želim takšnega življenja. Potem smo začeli postopek kandidature in noviciata.

Fotogalerija: pater Jona Vene pobližje:

Začni s predvajanjem

Kaj vas je gnalo iz običajnega življenja?
Spoznaval sem, da me služba vse bolj “pobira”. Kakšne velike nagnjenosti k denarju tako ali tako nisem imel. Če bi ostal v službi, pa bi vsekakor lahko imel lagodno življenje. Všeč mi je logika mojega prijatelja Draga, ki pravi, da denar leži na tleh, le pobrati ga je treba. Seveda je treba nekaj zaslužiti, ampak zaradi tega se nisem želel metati na zobe. Ko sem prihajal v Stično, sem začutil, da vse delam s srcem. Vse je bilo osmišljeno. V službi pa sem se počutil, kot da sem stroj. Vedno me je čakalo deset novih nalog.

Preberite še:
Da bi skrbel za hudo bolno ženo, je pustil dobro plačano službo. Nikoli mu ni bilo žal

Kako ste se na samostanski red odzvali vi?
Tudi v samostanu sem bil odgovoren za spletno stran in podobne naloge. Delal pa sem tudi na vrtu in drugje. Ta kombinacija je bila fantastična. Skupnost je bila dovolj velika, da s svojimi ekscentričnimi elementi nisem izstopal, in dovolj majhna, da smo se med sabo začutili, pogovarjali. Po naravi sem dvomljivec. O vsaki stvari se moram prepričati, zakaj je tako. Ne zadostuje mi odgovor, da je tako “od vedno”.

Kako je geslo Moli in delaj v 21. stoletju videti v praksi:

Nekoč ste bili obetaven nogometaš. Ostajata ob cistercijanskem geslu Moli in delaj prostor in čas tudi za “športaj”?
Igral sem v mlajših selekcijah dveh ljubljanskih klubov. Nisem bil top igralec, sem pa bil blizu temu. Ko sem nekoč opazil, da v klubu ne računajo name, sem izgubil veselje in prenehal. Za “športanje” je kar nekaj časa, seveda pa bi si ga vselej želel več. Z mladino rad odigram kako tekmo.

Spomnim se srečanja redovnikov, na katerem so me sobratje iskali, ko so po druženju želeli iti domov. Ni me bilo v cerkvi, knjižnici, nekdo se je spomnil, da sem morda šel domov, ker sem prihajal iz sosednje župnije. Jaz pa sem z otroki v habitu igral nogomet!

Trenutno se v stiški župniji največ ukvarjate z ministranti in mladimi. Kako jih pritegnete?
Nagovarjam jih s stvarmi, ki jih zanimajo. Velika prijatelja sva s frančiškanom Andražem Arkom. Tudi jaz sem si ogledal številne filme, o njih sva precej razpravljava. Tudi zdaj si z mladimi ogledam marsikateri film, pogovarjamo se tudi o serijah, na primer Brooklyn 99, Prijatelje ali Igro prestolov.

Preberite še:
Dominikanec, ki je brcal z Beckhamom in hodil z manekenko

O njej slišimo razne opazke glede problematičnosti. Drži, na trenutke je malo neokusna. Mladim povem, da tabu tem ni. Oni povedo, o čem bi se radi pogovarjali. Jaz povem stališče Katoliške cerkve, ker sem pač njen “uslužbenec”. Ne moreš delati v enem trgovskem centru in nakupovati v drugem. Obenem pa včasih povem tudi svoje osebno stališče. Odpiramo tudi težke teme: spolnost, odnosi, zasvojenosti, alkohol, droge …

Glede ministrantov imam srečo, da bivam v samostanu, ki je poln skrivnostnega. Če jih peljem na zvonik ali jim pokažem, kaj je pod cerkvijo, je to zanje prvovrstno doživetje. Če jim ponudiš nekaj bolj zanimivega, bolj prvinskega, bolj posebnega od računalnikov in telefonov, je to to. Vedno je treba najti nekaj, kar mlade nagovarja. Ne presenečajo me tisti, ki so najbolj pridni, ampak oni, ki pridejo s pedigrejem, da “iz njih ne bo nič”. Ti so pravi izziv!

Preberite še:
Ste tudi vi hodili k verouku le zato, da ste lahko šli k birmi?

Ste tudi vnet spremljevalec športnega dogajanja, navijač.
Škotski Celtic in španska Mallorca sta “moja” kluba. Mallorca se mi je prikupila, ko sem obiskal ta otok. Ima zelo dobro šolo nogometašev, ob tem pa je tudi nekaj drugega kot Real in Barcelona, za katera navija večina Slovencev. Celtic pa je najbolj katoliški klub na svetu. Zanimivo pa je tudi, kako je na primer nastal Manchester United. Ustanovil ga je katoliški red maristov.

Preberite še:
Družina, ki lahko sestavi nogometni ekipi in mini orkester

Manchester je bil namreč industrijsko mesto s številnimi irskimi katoliškimi priseljenci. Ti so veliko delali. Ko pa niso delali, so se dogajala pijančevanja z neredi in pretepi. Duhovniki so jih začeli zbirati pri nogometu. Tako je nastalo še kar nekaj klubov v Angliji. Zbiram nogometne drese, imam jih okrog 40. Všeč so mi tudi čepice. Na navijaške šale pa nisem prav mahnjen.

Kako si vam v paketu samostanskih obveznosti in urnika uspe ogledati tekme?
Televizije praktično ne gledam. Raje imam dobro knjigo. Občasno si na računalniku ogledam kako serijo ali tekmo. Še vedno pa grem z mladino z velikim veseljem v kino. Na poti tja in nazaj dobim od njih ogromno idej, to je fantastično.

Vsekakor poskušam biti pristen. Ne bom rekel, naj gredo molit rožni venec, jaz bom pa v sosednjem prostoru gledal v zrak. Če bom jaz pristen, lahko na pristen način oznanjam Kristusa. Če pa sem jaz ponarejen, bo tudi on ponarejen.

Preberite še:
Od gangsterja do duhovnika: “Bog ne kliče najboljših”

Na družabnih omrežjih in nasploh se radi tudi pošalite.
Velikokrat mi pravijo, da je v meni malo provokatorja. Tako sem se pošalil tudi s pametnim zvočnikom oziroma govorno pomočnico Alexo, kot se imenuje, s katero se lahko pogovarjaš. Brat mi je napravo prinesel z Japonskega. Na angleščino mi jo je uspelo preklopiti šele po nekaj dneh.

Tedaj sem na Facebooku objavil: “Sem si jo zrihtal za v sobo. Najprej je govorila samo japonsko. Potem sem jo primoral, da govori kitajsko. Končno po dveh dneh je spregovorila angleško …” Pod objavo pa sem nalepil fotografijo zvočnika. Vseeno so me ljudje klicali in spraševali, kaj nameravam, in ali bom odšel iz samostana. (smeh)

Preberite še:
Župnik in maratonec, za katerega so navijali tudi v Hollywoodu in na Beverly Hillsu

Tudi Jezus je bil velik provokator. Kaj vse je govoril in delal! Jezus je tako velik provokator, da vsak dan pripravi tudi mene, da kaj napravim. Provokacija, ampak pozitivna, lahko pripomore k premiku iz cone udobja. Včasih so naše cone udobja prevelike, da iz sebe ne moremo narediti nekaj dobrega. Bodimo to, kar smo. Treba pa je biti previden. Tudi meni se zgodi, da grem včasih predaleč.

Preberite še:
Kako po nasvetu sv. Antona Puščavnika začeti in končati dan

Preberite še:
Tako živi David, poslednji irski puščavnik, ki ga lahko gledate tudi na YouTubu

Preberite še:
10 situacij, ki se jim je v zakonu dobro izogniti

Preberite še:
Da bi skrbel za hudo bolno ženo, je pustil dobro plačano službo. Nikoli mu ni bilo žal