Bliža se valentinovo in mnogi srečni pari se veselijo skupnega romantičnega večera, medtem ko bo drugim ta dan minil podobno kot vsak drug. Za tiste z zlomljenimi srci pa je valentinovo lahko zelo zahteven praznik; zdi se jim, da je ves svet zaljubljen, oni pa osamljeni žalujejo za izgubo razmerja, ki jim je prineslo toliko sreče.
Preberite še:
9 svetnikov, s katerimi boste (še bolj) vzljubili šport
Če vas ob letošnjem valentinovem muči ranjeno srce, bodo spodaj našteti svetniki razumeli, kaj preživljate, in bodo pri Bogu z veseljem prosili za vas.
Blažena María Guggiari Echeverría (1925–1959) je bila najstarejša izmed sedmih otrok v paragvajski družini. Kot najstnica se je zaobljubila k čistosti. Ta zaobljuba pa je bila postavljena na hudo preizkušnjo, ko je sredi dvajsetih spoznala študenta medicine in se vanj zaljubila. María je mislila, da bosta morda lahko uživala Jožefov zakon, fant pa je nazadnje spoznal, da je njegov poklic duhovništvo.
María ga je pri tem podpirala, predvsem ko je moral svojo odločitev skrivati pred svojim očetom muslimanom. Ne dolgo po tistem, ko je odšel v bogoslovje, se je María pridružila redovnicam karmeličankam in le štiri leta pozneje umrla zaradi hepatitisa.
Preberite še:
12 čudovitih misli slovenskih svetniških kandidatov
Blažena Concepción Cabrera de Armida (1862–1937) je bila mehiška mistikinja, poročena in mati devetih otrok. Mož ji je umrl, ko ji je bilo 39 let, in Conchita (kot so jo klicali) je bila povsem obupana. Zapisala je:
“Ta meč je prebodel mojo dušo, brez potešitve, brez tolažbe. Na to noč mi je Gospod podal kelih in me prisilil, da sem ga izpila, požirek za požirkom, do zadnje kapljice. Oh! Ko bi me on ne ohranjal, bi se v svoji neskončni šibkosti vdala! Kako zgleden zakonski mož! Kako zgleden oče! Kako pokončen človek! Kako prefinjen, kako tankočuten je bil v odnosu do mene, tako spoštljiv v vseh svojih dejanjih, tako krščanski v vseh svojih mislih, tako pošten, tako popoln v vsem, kar je počel! Moj Bog!”
Preberite še:
9 ključnih svetnikov za izpolnjujoče leto 2020
Po moževi smrti je Conchita brez njega še naprej živela običajno življenje matere številčne družine, v sebi pa je izkušala globoke duhovne uvide, ki jih je zabeležila v svojih duhovnih zapisih.
Blaženi Pier Giorgio Frassati (1901–1925) najbolj slovi po tem, da je bil po vseh merilih povsem običajen mladenič. Rad je obiskoval gore, kadil je pipo in bil velik šaljivec – poleg tega pa se je zaljubil. Ko je bil star 22 let, se je zaljubil v Lauro Hidalgo, ki je bila nekaj let starejša od njega. Ker Pier Giorgio ni ničesar počel polovičarsko, se je tudi zaljubil na vso moč, vendar Lauri nikoli ni razodel svojih občutkov.
Verjetno se mu je zdelo, da se njegovi starši z razmerjem ne bi strinjali; kar pa je morda še pomembneje, je zakon njegovih staršev takrat že razpadal in Pier Giorgio je čutil, da v tako težkem obdobju sam ne bi mogel zgraditi resne in trdne zveze. Ko se je odločil za to žrtev, je pisal prijatelju: “Ljubil sem s čisto ljubeznijo in danes, ko se ji odrekam, ji želim vso srečo. Prosim te, moli zame, da bi mi Bog podaril krščansko moč in bom lahko mirno prestal to preizkušnjo.”
Preberite še:
S čim lahko blaženi Pier Giorgio Frassati v letošnjem postu navdihne mlade?
Pier Giorgievo zlomljeno srce se ni nikoli zacelilo. Po tistem, ko je napisal omenjeno pismo, je živel le še sedem mesecev. Še naprej se je radoval v Bogu in užival v življenju, toda njegovo srce je hrepenelo po ženski, ki jo je ljubil, pa je nikoli ni mogel imeti za svojo.
Blaženi Jean Joseph Lataste (1832–1869) je od malih nog čutil klic v duhovništvo, kot srednješolec pa se je znašel v precej lahkomiselni družbi in je prenehal moliti ali iskati Božjo voljo. Nekaj časa niti ni bil prepričan, ali sploh lahko ostane kristjan, čeprav je na koncu te dvome premagal. Kljub temu njegova izbira ni bilo več duhovništvo, ampak prelepa Cecile. Lataste se je noro zaljubil in dekle kmalu zasnubil, njegova družina pa je poroki nasprotovala.
Preberite še:
10 čudovitih imen italijanskih svetnic za deklice
Lataste je ves pretresen prosil Božjo Mater Marijo, naj mu jasno razodene Božjo voljo. V neznosnem trpljenju je čakal dve leti – do nenadne smrti svoje ljubljene. To je bil njegov odgovor, čeravno ni bil tako preprost, kot si je želel. Lataste je dve leti žaloval, nato pa se je pridružil redu dominikancev, kjer je neutrudno služil zapornikom in nazadnje ustanovil redovno skupnost za nekdanje obsojence: red sester dominikank iz Betanije.
Sv. Elizabeta Ogrska (1207–1231) je globoko ljubila svojega moža, kar je bilo v tistem času za žensko precej nenavadno, še posebej če je bila plemkinja. Toda njen mož (imenovan tudi Ludvik Sveti) je bil eden redkih mož, ki si je zaslužil tako dobro ženo, in zakonca sta bila nadvse srečna, do Ludvikove smrti pri 26 letih.
Ko so Elizabeto (takrat staro komaj 20 let) obvestili o moževi smrti, je zaklicala: “Svet z vsemi svojimi radostmi je odslej zame mrtev!” Elizabeta je bila šest mesecev neutolažljiva, nazadnje pa je le našla tolažbo in nadaljevala človekoljubno delo do svoje prezgodnje smrti v starosti 24 let.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Sistem od mladih pričakuje, da bodo ob zaključku srednje šole vedeli, kaj hočejo in za kaj živijo”
Preberite še:
Biti poročna priča je poslanstvo za vse življenje
Preberite še:
To je najstarejša redovnica na svetu. Dopolnila je 116 let