Klavdija Verlak je pred sedmimi leti doživela izgorelost. Od svojega kolapsa naprej je iz zahtevne službe prešla na samostojno podjetništvo, spremenila način življenja in, kot pravi sama, v procesu osebnostne rasti po izkušnji izgorelosti postala boljša oziroma bolj prava različica same sebe. Je mentorica ljudem iz poslovnega sveta, ki si želijo bolj uravnoteženega življenja.
Kako konkretno se je pri vas kazala izgorelost?
Faze izgorelosti so različne. Najprej je izčrpanost, a na koncu pride do zloma telesa ter do popolnega psihičnega zloma. Treba pa je vedeti, da je izgorelost tako huda stvar, da človek potrebuje nekaj mesecev, da pride spet vsaj približno k sebi. En teden dopusta ali bolniške tukaj ne naredi popolnoma nič.
Meni je povsem odpovedalo telo, ko sem prišla do izgorelosti. Na zunaj se ni videlo nič, tudi izvidi so bili načeloma ok. Nisem pa mogla stati na nogah, imela sem hudo drisko več mesecev skupaj, do zdravnika sem prišla popolnoma dehidrirana. Bila sem tako izčrpana, da nisem mogla sama na stranišče, nisem mogla po stopnicah ali pa sem za pot v drugo nadstropje potrebovala 15 minut in vmesni počitek. Skratka nisem bila zmožna skrbeti zase. Grozljiva izkušnja.
Preberite še:
Poznate simptome izgorelosti?
O izgorelosti se zadnje čase res ogromno govori. Je izgorelosti več kot v preteklosti?
Mislim, da se o tem bistveno več govori, kot se je včasih. In da je določenih tipov izgorelosti več. Je pa tudi res, da so začeli ljudje izgorelost malo izkoriščati in da za vsak problem, ki ga imajo, rečejo “sem izgorel(a)”. Več se začenja govoriti tudi o izčrpanosti, ki ni isto kot izgorelost.
Nedavni trije članki (najdete jih tukaj: prvi, drugi, tretji) Mihe Mazzinija na to temo so res odlični in so zadeli žebljico na glavico. Obstaja izgorelost zaradi potrebe po potrditvi in nizke samopodobe (to sem imela jaz), izgorelost zaradi občutka “nisem dovolj dober” in tudi izgorelost zaradi dela, ki ga človek opravlja in ga doživlja kot nesmiselnega, zato doživlja odsotnost smisla v življenju. Tega je v Sloveniji ogromno, s tem da bi rekla, da gre v zadnjem primeru skoraj bolj za izčrpanost kot za izgorelost.
Preberite še:
18 kratkih in jasnih nasvetov proti izgorelosti za mame
Se vam zdi, da je bila za vašo izgorelost kriva služba?
Izgorelost sem res doživela pred sedmimi leti, po tem ko sem zamenjala zelo stresno službo za še eno službo, tudi stresno. A menim, da služba nikoli ni kriva za izgorelost. Kajti v isti službi so ljudje, ki opravljajo enako ali zelo podobno delo, pa so eni zadovoljni in normalno funkcionirajo, drugi pa izgorijo.
Izgorelost je nekaj, kar si človek sam “pridela”, ker nima sposobnosti razmejevanja in postavljanja mej. Če sama ne bi imela v službi občutka, da moram dati vedno od sebe 1000 odstotkov, potem ne bi bilo problema. Iskala sem potrditev od zunaj in to vedno od oseb, ki mi te potrditve niso bile sposobne dati.
Preberite še:
Pot v izgorelost: perfekcionizem, pretirana ustrežljivost, nezmožnost reči ne
Po izkušnji izgorelosti ste začeli tudi s psihoterapijo. Kaj ste ugotovili na tej poti?
Ugotovila sem, da sem se želela na vsak način dokazati, da bi bila v vsem najboljša: najbolj zagnana, najbolj pridna, najbolj delavna. Kot otrok sem namreč pogosto slišala, da sem (pre)lena. Doma sem bila na kmetih in ker sem popolnoma drugačen tip človeka ter mi fizično delo na kmetiji ni ležalo, sem bila ožigosana. Rada sem brala knjige, bila sem razmišljujoča, introvertirana, po nobenem kriteriju nisem ustrezala okolici.
Ko sem prišla v službo, sem se tako začela na vse pretege dokazovati, da bi končno ustrezala, bila pridna, pohvaljena. A zadovoljna sama s sabo nisem bila. Šele zdaj, po več letih terapije, sem prišla do tega, da sem zadovoljna sama s sabo, da se cenim.
Preberite še:
Zgodilo se je nenadoma, “bolelo me je, kot bi me nekdo razsekal na tisoč delov”
Izgorelost je torej predvsem problem napačnega odnosa do samega sebe?
V srčiki izgorelosti je točno to. Izgorelost nikoli ni zunanja, niso drugi krivi, temveč imaš v sebi sprožilce: samoobsojanje, slabo samopodobo, nizek občutek lastne vrednosti, kje vse nisi dovolj dober … Zahodni svet in z njim tudi v naši deželi smo zelo storilnostno naravnani – veljaš toliko, kolikor narediš, in vreden si toliko, kolikor te drugi potrdijo.
Pri sebi sem ugotovila, da sem konstantno iskala potrditev zunaj sebe, pri drugih. Želela sem, da bi me imeli radi, da bi mi povedali, da sem dobra, da sem vredna. Problem postavljanja meja imajo vsi, ki pridejo do izgorelosti, recimo tudi mame, ki niso v službi, so doma z otroki ter si ne znajo vzeti časa in prostora zase. Gre za neko dokazovanje in iskanje potrditve, da imajo najbolj pridne otroke, najbolj čisto hišo, najbolj obdelan vrt. Ne znajo nikomur in ničemur reči ne.
Preberite še:
5 korakov do boljše samopodobe
Kakšna je bila vaša pot zorenja?
Za moj ego je bil velik šok, ko sem bila zaradi menjave službe ob dober službeni avto. Prešinilo me je: “Sem res vredna samo toliko, kolikor je vreden moj avto?” V poslovnem svetu je potrjevanja na ta način kar precej: materialne dobrine, recimo draga oblačila, dober avto, vizitke, nazivi, službeni bonusi in nagrade … Slovenci veliko damo na to, kaj mislijo drugi, kaj bodo drugi rekli.
Ko se enkrat soočiš sam s sabo, se začneš gledati v ogledalo in to je zelo težko. Ko začneš pot iz izgorelosti, je to pot osebne rasti. Spoznanje, da ljudje nismo samo fizično telo, ampak tudi duša. Šele ko priznamo tudi svoj duhovni vidik, lahko postanemo celovite osebnosti. Ta koncept je v poslovnem svetu dokaj tuj. Spoznati moramo, da nismo to, kar naredimo ali kar o nas mislijo drugi, ampak da smo vredni in dobri že samo zato, ker smo.
Preberite še:
Vam je težko prejemati darila drugih? Morda se za tem skriva slaba samopodoba
Kako ste potem na novo sestavili svoje življenje?
Hodila sem na psihoterapijo, delala z dvema različnima mentorjema. Moja čustvena zrelost je bila v začetku na čistem psu. Začela sem s pisanjem dnevnika tega, v čem in zakaj se dobra, v čem se lahko pohvalim. Imela sem zelo nizko samopodobo, hkrati pa o sebi tako dobro mnenje, da je bil za moj ego velikanski šok, ko se mi je zaradi izgorelosti vse sesulo kot hišica iz kart. Preprosto nisem priznavala svoje temne plati.
Delo na sebi je težko in boli. Ljudje nočejo kopati po sebi, delati na sebi. Ko naletijo na nekaj, kar je zelo globoko in boleče v njih, na svoje rane, se obrnejo stran. Dokler se nekaj ne zgodi – zboliš, dobiš raka, izgoriš … Takrat ne moreš več pobegniti od samega sebe, takrat se moraš soočiti sam s sabo. Če te tvoja duša nikakor ne more pripraviti do tega, da bi se ustavil in se zazrl vase, potem te ustavi fizično, na ravni telesa.
Preberite še:
8 nasvetov, kako si zgraditi zdravo samozavest
Ste zdaj drugačni, kot ste bili pred izgorelostjo?
Zelo sem se spremenila, zmehčala. Začela sem nadzirati svoje reakcije, svojih čustev se zavedam in ne pustim, da bi me čustva obvladovala. Sem boljša verzija sebe. Prečistila sem tudi svoje odnose. Spoznala, da se ljudje samo odzivajo na to, kakšen si. Če si celovita osebnost, pomirjen sam s sabo, boš imel tudi pozitivne izkušnje z ljudmi okoli sebe. Če se spoštuješ in ceniš, potem ne boš dovolil, da s tabo kdorkoli grdo dela. V bistvu ljudje zrcalimo to, kaj se dogaja v nas.
Prevrednotila sem svoje prioritete, da sem pridobila notranji mir. Naučila sem se reči ne. Ne oglašam se več strankam na telefon po peti uri popoldne. Med konci tedna nisem dosegljiva za stranke in ne delam. Redno si vzamem čas za rekreacijo, vsaj eno uro na dan grem na sprehod s svojo psičko. Ko zbolim, pač počivam. Vzamem si čas za dopust. Skratka, poskrbim za to, da si redno napolnim baterije.
Preberite še:
Post ni test, koliko zmoreta vaša telo in volja, ampak …
Preberite še:
6 priljubljenih postnih jedi z vsega sveta
Preberite še:
4 kritični signali, ki kažejo, da se vaš zakon nagiba h koncu
