V življenju se lahko pripravimo na marsikaj, le na smrt verjetno nikoli nismo dovolj pripravljeni. Ne na svojo ne na smrt bližnjega. Ali ni tako?
Lahko pa živimo z mislijo na večnost in večno življenje. Upanje, da se bomo nekega dne srečali z Bogom iz oči v oči je najboljša popotnica skozi življenje.
Tudi drug z drugim moramo živeti globoko povezani, biti hvaležni za odnose in se zavedati, da je čas, ki ga bomo preživeli skupaj, omejen. Glava vse to razume, težko pa to dopovemo svojemu srcu. Zato se je tako težko posloviti od ljubljene osebe.
Preberite še:
“Moževa smrt mi je približala večnost”
Slovo upanja
Smrt ljubljenega nas bo vedno prizadela in nas presenetila, bolelo pa nas bo tako, kot bi nam izrezali srce. A čas bo prinesel spremembe. Če smo le živeli s tem človekom v ljubezni in hvaležnosti, bomo deležni očiščenja in preobrazbe našega srca.
Slovo je vedno težko, čeprav je za tiste, ki verjamejo v večno življenje, to vseeno slovo upanja.
Kaj najbolj boli?
Boli, ker ljubljene osebe ni več blizu. Bolijo objemi, ki jih nismo dali. Bolijo nerazrešeni problemi. Bolijo lepe besede, ki niso bile izrečene. Bolijo klici, ki niso bili vrnjeni.
Želiš slišati njegov ali njen glas. Potrebuješ nasvet, a ga ne moreš več dobiti.
Bolečina nas ob izgubi tako zaslepi, da dan postane noč. Zjutraj se bojimo vstati, ker vemo, da bo to še en dan, ki bo minil v solzah, in da nam bolečina v prsih ne bo pustila dihati. Živimo, na da bi v resnici živeli. Sprašujemo se, kako bomo zmogli naprej.
Preberite še:
Kako otrokom povedati, da ne bodo dobili sestrice, ker je mama imela splav
Kaj sledi?
Naučiti se moramo živeti drugače. Bolečino poosebimo do te mere, da se z njo naučimo živeti. Nato bo prišlo do spremembe. Trpljenje se spremeni in vse dobi drugačen pomen.
Bolečina ima nekako pet stopenj:
- zanikanje,
- jeza,
- pogajanje,
- depresija in
- sprejemanje.
Izvirno je to proces, skozi katerega gredo ljudje, ki so na smrt bolni, a ga lahko pripišemo tudi tistim osebam, ki žalujejo.
Ko gre posameznik skozi ta proces, pogosto sliši besede tolažbe, ki ga lahko vznemirijo. Na primer: “Zdaj je na lepšem kraju.” A to v tistem trenutku žalujoči težko sprejeme, saj si želi le, da bi bila ljubljena oseba ob njem in ne “na lepšem”.
Preberite še:
5 stavkov, ki jih nikoli ne smete reči nekomu, ki žaluje
Naučiti se živeti z izgubo
Boj z bolečino je za vsakega nekaj osebnega in edinstvenega. Toliko, kot je zvezd na nebu, na toliko načinov se ljudje spopadajo in doživljajo bolečino.
Nekateri radi rečejo, da čas celi vse rane, a to ni povsem res. Čas te nauči živeti z izgubo, težko pa govorimo o ozdravitvi, saj bolečina, ki jo čutimo, izhaja iz globoke ljubezni. Zacelimo oz. pozdravimo lahko bolezen, ljubezen pa ni bolezen. Zato bolečine, ki izhaja iz ljubezni, ni treba zdraviti, ampak jo moramo živeti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Jeza, ki vas lahko zaščiti pred bolečino
Preberite še:
Kako otroku razložiti smrt?
Preberite še:
Nič ni narobe, če ob izgubi svojih najdražjih delate te 3 stvari
