Res je, da se poklicno kot odvetnica, mediatorka in predavateljica ukvarjam pretežno z družinskim pravom, a se z gornjim citatom ne morem poistovetiti. V njem je preveč pasivnosti, obupa, brezizhodnosti. Veliko raje pričujem o vrednosti zakonske zveze in družine. Danes ne pišem o nasilju v družini, alkoholizmu, odklonih; pišem o odnosih, ki so na videz “zamujeni”, a še vedno vredni, da “vstanejo”.
Preberite še:
Video očeta in hčerke iz karantene, ki vas ne bo pustil ravnodušnih
Ne, virus ni povod za ločitev. Virus je le razkril “bedo” naših odnosov, ki so načeti že leta in leta, le videti in začutiti nismo ne hoteli ne želeli. Nismo ustvarjeni, da bi bili sami. Ljudje potrebujemo in dopolnjujemo drug drugega. Zakonska zveza je unikatna, saj gre za intimno obliko prijateljstva, ki nagovarja moškega in žensko, da ljubita drug drugega.
Zakaj gradimo na romantiki? Romantika je čudovita, vendar sama ne more preživeti skrbi in izzivov ter preizkušenj, ki se neizogibno priplazijo v vsak zakon. Zakonska zveza se gradi na krepostih odpuščanja in iskrenosti ter zmožnosti preseči medsebojne zamere. Brez te notranje svobode in moči se zagotovo pojavijo resni problemi, ker življenje može in žene postavlja v situacije, ki niso romantične. Tudi karantena ni romantična.
Preberite še:
Zadnje besede pacientke medicinski sestri, ki je skrbela zanjo: “Pazila bom nate”
O tem, kar poslušam in slišim v pisarni, na sodišču, na mediacijah, lahko le strnem: zakonska zveza ni romantični test ali dogovor, sklenjen pod odložnim pogojem “do nadaljnjega”. Prevečkrat slišim, da je zakon “pravica do testiranja”. Skupaj bova ostala, dokler bo trajala ljubezen, ko je ne bo več, bo vsak šel po svoje. Naš egoizem ogroža zakonsko zvezo. Čeprav tudi velikokrat slišim obžalovanje, da sta se skozi leta odtujila zaradi rutine vsakdana in premalo komunikacije o smislu bivanja in odnosa ter notranjih ranah življenja, ki jih nosi vsak izmed nas.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Zakonska zveza in življenje v družini je vsakodnevno delo; delo obrtnika, da rasteva tudi kot moški in kot ženska. In to se dogaja med nama. To se imenuje rasti skupaj. To ne pade z neba, temveč je delo najinih rok, načina življenja. Brez Zlate vrvice, ki naju povezuje, bi najin zakon razpadel, živela bi v strahu. “Hvala, Ljubimec moje duše, da ne obupaš nad nama, nikoli.”
Preberite še:
Mamica četverčkov: Bog naju je pustil čakati, da sva bolj dozorela in se še bolj povezala
Kaj razumemo pod besedo “ljubezen”? Čustvo, psihofizično stanje, metuljčke v trebuhu? Če je samo to, potem na tem ne moremo zgraditi nečesa trdnega. Ljubezen je odnos, rastoča resničnost. Odnos lahko gradimo le skupaj, ne vsak zase! Odnos ne more rasti na pesku čustev, ki pridejo in odidejo, ampak na skali Ljubezni.
Žal živimo v kulturi trenutka, potrošništva. Tudi odnose zavržemo kot avtomobil, ki ni več nov model, ki ima “obšlesano” barvo, ki ni avtomatik, ki ni … Sami izgovori za naš egoizem.
Preberite še:
Profesorica je od doma še vzgojiteljica in kuharica, mož pa ravnatelj in hišnik
Strah pred “za vedno” je izginil, ko je postal najin odnos že pred boleznijo, pred izzivi, ki so prišli v najin zakon, družino, vsakodnevna duhovna pot, sestavljena iz korakov, drobnih korakov skupne rasti. Naj traja ta odsotnost strahu, naj traja. 
Besedilo je bilo najprej objavljeno na Facebook profilu Sare Ahlin Doljak, odvetnice in predavateljice in sodelavke gibanja Družina in Življenje. Objavljamo ga z dovoljenjem avtorice.
Preberite še:
Pesem iz prazne cerkve, ki dviga srce, dušo in duha, zablestela na spletu
Preberite še:
Zakaj bi se morali katoličani tudi v karanteni lepo urediti za nedeljsko sveto mašo?
Preberite še:
To je človek, ki je našel znamenito vaško situlo