Predvidevati, da se bo otrok naučil pomagati kar sam od sebe, je utvara. Triletnik vam bo še rad priskočil na pomoč, starejši otroci pa se bodo delu hoteli izogniti. Godrnjali bodo in vam pomagali z odporom, rekoč “Nimam časa”, “To sem naredil že prejšnji teden” in “Vedno rečeš meni, to ni pošteno”.
Bi torej morali obupati? Ali reči, da bi bile stvari narejene precej hitreje, če bi jih opravili sami? Nikakor ne! Pripraviti otroka, da vam bo pomagal, je tek na dolge proge in zahteva vašo potrpežljivost in vztrajnost. Če ga želimo naučiti altruizma, ga moramo najprej naučiti, kako opravljati vsakodnevna domača opravila.
Preberite še:
Veste, kaj bo ohranilo mir pri vaši hiši? Delitev gospodinjskih opravil
Otroku se zahvalite in ga spodbudite
Odpovedati se sebičnosti je zares težko. Je proces, ki se začne že v najzgodnejšem obdobju življenja in se nikoli zares ne konča. Če boste svoje otroke naučili, da bodo za nekaj minut prekinili dejavnost, v kateri uživajo, jim boste s tem pomagali premagovati njihovo sebičnost. Če boste poskrbeli, da bodo otroci postali bolj pozorni na potrebe vaše družine, se bodo tudi bolj zavedali potreb drugih.
Potrpežljivost, doslednost in vztrajnost ne izključujejo domišljije in zabave. Pravzaprav lahko otrokom pomagate pri tem, da bodo doma raje pomagali: predlagajte jim, naj izberejo eno opravilo izmed desetih, ki so na seznamu. Lahko uvedete družinski svet, kjer se boste trudili za dialog – enkrat tedensko preglejte rezultate in si čestitajte ali pa se odločite, da boste izboljšali nekatere stvari. Če je pomoč sestavni del življenja, potem je nujno potrebna tudi primerna zahvala.
Eno ne obstaja brez drugega. Zahvala kot dopolnitev dobro opravljene naloge je spodbuda za naprej. Bodite pozorni tudi na to, da otrokom ne vzamete volje: krožniki in vilice na mizi ne morejo biti tako brezhibno razporejeni, kot bi si želeli vi. Zakaj se ne bi zabavali pri tem, da otroku pomagate stvari narediti pravilno?
Preberite še:
Kakšna je dobra (in pravična) porazdelitev izvajanja gospodinjskih opravil
Najbolj od vsega pa je pomemben zgled
Kako lahko mi kot starši pomagamo svojim otrokom? Smo jim na voljo, ko nas potrebujejo? Znamo prekiniti delo, ki ga trenutno opravljamo in jim pomagati ali prisluhniti? Smo pripravljeni “zapraviti” nekaj svojega časa, da sedemo k njim in jim preberemo pravljico ali se igramo z njimi? Kakšen zgled smo jim kot par? Ali mi sami znamo pomagati? Upoštevamo potrebe naših najdražjih? Kako se odzovemo, ko naš partner kaj potrebuje? Ali smo morda kot računovodje in vodimo račune? Smo odprti in na razpolago drugim, našim ostarelim staršem? Če vemo, da se največ lekcij otroci naučijo iz našega zgleda, je ključno, da se vprašamo, kako altruistični smo mi do drugih.
Leta 2001 nas je papež Janez Pavel II. v svojem apostolskem nagovoru o dolžnostih krščanske družine spomnil, da je družina šola človečnosti, saj si v družini med seboj vsak dan pomagamo. Te dragocene besede vedno ohranimo v svojih srcih.
Avtorica prispevka je Elisabeth Content.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Dvojčici, ki sta družinsko življenje postavili na glavo
Preberite še:
Ste vedeli? Jezus se je apostolom prikazal v času izolacije
Preberite še:
Naju mora skrbeti, če ne doživiva orgazma (istočasno)?