Zakonca Peter in Suzanne Guy sta se pred 22 leti med nosečnostjo soočila s težko preizkušnjo. Ultrazvok pri 22 tednih Suzannine nosečnosti je pokazal hude nepravilnosti na otroku. Zdravnik jima je rekel, da ima njuna hčerka po vsej verjetnosti kromosomsko napako, sklepali so na trisomijo 18. Ultrazvok je pokazal, da ima hude okvare ter da ji manjkata ledvici, mehur … Napaka naj bi bila nezdružljiva z življenjem, prav tako pa so Suzanne povedali, da bi z nadaljevanjem nosečnosti ogrozila tudi svoje življenje.
Ko sta zahtevala drugo zdravniško mnenje, se je vse skupaj ponovilo. Zdravnik jima je rekel, da še nihče, ki je bil kdaj v podobni situaciji, ni zavrnil splava. In ko sta vprašala, ali obstaja še kakšen test, ki bi ga lahko naredili, da bi potrdili ali ovrgli diagnozo, jima je zdravnik odvrnil, da bi bilo to lahko samo še obdukcijsko poročilo. Skupno so jima trije zdravniki svetovali splav.
Preberite še:
Med nosečnostjo so ji odkrili tumor, a je odklonila splav
Dokler se sliši utrip, obstaja upanje
“To je bila za naju prelomna točka,” pravi Peter Guy. “Tega otroka sva si zelo želela, saj dolgo nisva mogla zanositi. Ko je Suzanne končno zanosila, sva bila presrečna.”
Takrat se je par trdno oklenil svoje vere v Boga. Preprosto sta verjela, da je Bog tega otroka položil v Suzanne z nekim namenom. Zdravnik je skušal Suzanne prepričati v splav tako, da ji je govoril o vseh drugih otrocih, ki jih bo še lahko imela. A odgovorila mu je: “Vseeno mi je, če imava še sto drugih otrok – zame je pomemben ta otrok.”
Preberite še:
Po štirih splavih in odsotnosti Boga je postala zagovornica življenja
Odločno je zavrnila prekinitev otrokovega življenja. Tudi njuni družini sta jima bili pri vsem skupaj v oporo. Suzannina mama je rekla, da dokler se sliši srčni utrip, vedno obstaja upanje. Ker sta se odločila otroka obdržati, kar je bilo proti nasvetom zdravnikov, sta morala najti zdravnika, ki bi jima vendarle stal ob strani do konca nosečnosti in ki bi bil pripravljen prevzeti porod otroka.
“Bog jo je poznal, še preden sva jo poznala midva”
Tako se je njuna hči Rachel rodila s carskim rezom, pri samo 26 tednih nosečnosti. Zdravniki so ju v nosečnosti svarili, da če bo otrok preživel porod, ne bo imel nikakršne kvalitete življenja, niti ne bo mogel jokati ali se premikati. A ko se je Rachel rodila, so jasno slišali njen jok, prav tako pa je mala borka tudi odločno mahala z drobnimi ročicami.
Preberite še:
Abby Johnson: “Ljubezen me je vodila s klinike za splav”
“Razmišljala sem lahko le: ‘Živa je!’,” se spominja Suzanne. Peter pa dodaja: “V Svetem pismu piše: ‘Stkal sem te v telesu tvoje matere.’ Bog je poznal in cenil najino hčer, še preden sva jo spoznala midva. Če ne bi verjela v Boga, si ne predstavljam, kako drugače bi se lahko zasukala naša zgodba.” Rachel je domov odšla po petih mesecih v porodnišnici.
Hvaležna, ker so starši izbrali življenje
22 let pozneje želi Rachel Guy svetu in zdravnikom sporočiti, da splav nikoli ni prava rešitev in da se je treba boriti za vsako življenje. Pred časom se je odločila pisati vsem zdravnikom, ki so bili v času materine nosečnosti za to, da se njeno življenje konča še pred rojstvom. Vsakemu posebej je napisala pismo in v njem povedala, da je živa in zdrava, kljub vsem prognozam, ki jih je bila deležna še v maternici.
Preberite še:
“Splav ženski pravi: bolje je uničiti otroka kot imeti tebe za mamo”
Nato jim je povedala, da jih ima Jezus rad in da jim odpušča. Na njeno presenečenje sta ji kar dva zdravnika odgovorila z ročno napisanim pismom, v katerem sta se razveselila dejstva, da je živa in se ji zahvalila. “Želim si, da ljudje spoznajo, koliko upanja je v tem, da izberemo življenje. Če bi se moji starši takrat odločili za splav, ne bi mogla živeti tega čudovitega življenja,” pravi Rachel, ki bi rada, da za njeno zgodbo izve čim več ljudi.
Rachelino pričevanje si lahko pogledate na spodnjem posnetku:
Preberite še:
7 imen za novorojenčka, ki simbolizirajo pomlad
Preberite še:
Pozabljen kraj v Benečiji, kjer se je prikazovala Marija in govorila slovensko
Preberite še:
“Pokonci me spravi misel, da me bo mož vedno nasmejal, ne glede na to, kako zelo grdo gledam”
