La Bombonera, kar v španščini pomeni bonboniera, je vzdevek za enega od najbolj znanih nogometnih stadionov na svetu. Angleži imajo londonski Wembley (novega od leta 2007), Brazilci svojo Maracano v Riu de Janeiru, Argentinci pa imajo v Buenos Airesu poleg Estadia Monumental enako slovito La Bombonero, ki je pred dnevi praznovala 80 let obstoja.
Preberite še:
Umrl je Diego Maradona
Maradona na Sulčičevi mojstrovini
La Bombonera je domače igrišče najbolj uspešnega argentinskega nogometnega kluba Boca Juniors. Za zdaj je nogometno moštvo, ki so ga ustanovili priseljenci iz Italije (zlasti iz Genova) in Grki, kar 69-krat osvojilo naslov argentinskega državnega prvaka. Enkrat tudi s pomočjo enega najboljših nogometašev v zgodovini – Diega Maradone.
Od leta 1940 dalje nogometaši in navijači Boce Juniors slavijo in premagujejo svoje tekmece na stadionu La Bombonera (uradno se sicer že nekaj časa imenuje Estadio Alberto J. Armando). Temeljni kamen je bil postavljen že februarja 1938, delavci pa so zavihali rokave in začeli gradnjo avgusta istega leta.
Primorec iz Trsta
Stadion je bil uradno odprt 25. maja 1940, na argentinski državni praznik. Tisto, kar ve sorazmerno malo ljudi v Sloveniji, pa je, da je pri ustvarjanju legendarnega stadiona sodeloval tudi naše gore list – arhitekt Viktor Sulčič (v Argentini znan bolj kot Victor Sulcic ali Victorio Sulcic).
Sulčič se je rodil 2. avgusta 1985 v Svetem Križu pri Trstu kmetu Jožefu in Mariji (rojeni Bogatec). Kot piše v Slovenskem biografskem leksikonu, je Sulčič leta 1914 v Trstu naredil obrtno srednjo šolo. Po prvi svetovni vojni, ko je Trst postal del Italije, je odšel na študij kiparstva v Firencah, šolanje pa z diplomo končal leta 1922 v Bologni.
Od Gardskega jezera do Buenos Airesa
Nekaj časa je delal kot arhitekt v Rivi ob Gardskem jezeru, že leta 1923 pa ga najdemo v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V Zagrebu je najprej pomagal arhitektu Rudolfu Lubynskemu, naslednje leto pa je arhitektu in kiparju Ivanu Meštroviću pomagal prezidati njegov zagrebški dvorec.
Konec leta 1924 je Sulčič spet vzel pot pod noge. A ni se vrnil v domači Trst, ampak odšel v Argentino, kamor se je že izselilo veliko njegovih primorskih rojakov. V Buenos Airesu je Sulčič združil ustvarjalne moči z geometrom Raulom Besom in arhitektom Josejem Luisom Delpinijem. Skupaj so ustanovili stavbno podjetje Delpin, Sulcic & Bes.
Največja tržnica v Južni Ameriki
Podjetje je leta 1929 zmagalo na natečaju za gradnjo tržnice Mercado de Abasto v Buenos Airesu. Tržnico, ki je bila največja v vsej Južni Ameriki, so začeli zidati leta 1930. Pred nekaj leti so Abasto spremenili v nakupovalno središče.
Veliki projekt tržnice je trojici verjetno pomagal, da je dobila še eno zelo veliko naročilo – projekt novega nogometnega stadiona za moštvo Boca Juniors. Ker so morali stadion za okoli 50.000 gledalcev postaviti na zelo omejenem prostoru, je bil stadion arhitekturno zelo zahteven zalogaj.
Domiselna arhitektura Bonboniere
Našli so rešitev, tako da je imel stadion tribune le na treh straneh, na eni strani (vzhodni) pa je bila ozka loža za pomembne goste. Da bi na preostale tri tribune spravili čim več navijačev, so te zelo strme. Menda celo še zdaj najbolj strme na svetu. Stadion je znan tudi po izjemni akustiki, zaradi česar je navijanje gledalcev še toliko glasnejše.
Če gledamo iz zraka, ima stadion obliko črke D. Zaradi njegove pravokotne oblike pa se ga je že od samega začetka oprijelo ime La Bombonera. Obstaja več anekdot o izvoru imena, v vseh pa je v glavnih vlogah tudi Sulčič.
Izvor vzdevka La Bombonera
Po eni zgodbi je vzdevek nastal tako, da je naš rojak Delpiniju podaril bonboniero, po drugi pa se je vzdevka domislil Sulčič, in sicer po tem, ko mu je prijateljica za rojstni dan podarila bonboniero, ki je po obliki spominjala na novi stadion, piše Aleš Šafarič na spletni strani Zgodovina na dlani. Bonboniero je nato Sulčič vzel na neko srečanje, na katerem je o stadionu govoril kot o bonbonieri oziroma Bomboneri. Sodelavcema je bil vzdevek všeč in sta ga začela uporabljati v javnosti.
Sulčičevo Bombonero so v poznejših letih še večkrat dograjevali, stadion pa so tudi prenovili v letih 1995-1996. Zdaj lahko stadion, na katerem so rumeno-modri sedeži (to so klubske barve Boce Juniors), sprejme več kot 57 tisoč gledalcev. V načrtu je ambiciozna širitev, po kateri naj bi stadion sprejel tudi do 79 tisoč obiskovalcev.
Vsestranski zavedni Slovenec
Sulčič, ki je umrl 9. septembra 1973 v Buenos Airesu, se je poleg Abaste in La Bombonere podpisal še na druge arhitekturne načrte – na primer za Cerkev Srca Jezusovega v San Justu, pa tudi za eno od buenosaireških pokopališč v argentinski prestolnici in knjižnico.
Poleg arhitekture se je Sulčič, ki je bil zaveden Slovenec in je deloval v izseljeniških društvih (slovenski skupnosti je tudi finančno pomagal), ukvarjal tudi s slikanjem, zlasti akvarelov. Še zlasti se je slikarstvu posvetil po letu 1953. Razstavljal je v Argentini in Čilu, leta 1956 pa tudi v Beogradu, piše Kristina Toplak v svoji knjigi “Buenas artes”: Ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v Buenos Airesu.
Pesnik in pisatelj
Imel je tudi pesniški in pisateljski dar. Leta 1968 je v Buenos Airesu objavil zbirko pesmi Luces y sombras (sl. Luči in sence), ki jo je tudi sam ilustriral. Poleg lastnih del je ilustriral tudi knjige drugih ustvarjalcev. Velika večina Sulčičevih pesmi je v španščini, nekaj je pa tudi slovenskih. Leta 1968 je Sulčič izdal tudi zbirko povesti La olla in spominski zapis o slovenskem raziskovalcu in antropologu Ivanu Benigarju.
Sulčič je bil poročen z Ano Kiselicki, učiteljico klavirja, ki je bila po rodu iz Novega Bečeja v Vojvodini. Imela sta dva sinova, Hectorja in Fedorja.
Preberite še:
Slovenec, ki že več kot 50 let raziskuje ledenike Antarktike in Andov
Preberite še:
Zamolčana Slovenka, ki je odkrivala skrivnostna indijanska ljudstva
Preberite še:
Slovenec, ki je bil v Argentini 20 let nepremagljiv