Oktobra 1920 je izšel roman z naslovom Skrivnostna zadeva v Stylesu, v slovenščini je bil izdan l. 1965. Morda manj znano je, da je bila Agatha zelo verna in je pripomogla k temu, da je papež v Angliji dopustil tridentinski obred.
Zdi se, da Agatha Christie (1890–1976) ostaja kraljica detektivskih romanov. Kdo ne pozna njenih detektivov, kot sta Hércule Poirot in Miss Marple? Manj ljudi ve, da je kot verna ženska pripomogla k ohranitvi tridentinskega obreda na Otoku.
Kriza bogoslužja, ki je zajela Katoliško cerkev v 70. letih 20. stoletja, Agathe ni pustila ravnodušne. V skrbi, da pri bogoslužju ne bi opustili latinskega jezika in gregorijanskega petja, je skupaj z drugimi umetniki in intelektualci različnih veroizpovedi podpisala peticijo, s katero so pri papežu Pavlu VI. želeli doseči ohranitev starih liturgičnih običajev.
Preberite še:
12 motivacijskih navedkov navdihujoče Helen Keller
Peticijo so 6. julija 1971 objavili v časniku Times in očitno so jo v Rimu slišali, kajti že decembra istega leta je Pavel VI. z indultom dovolil možnost, da se v Angliji obhaja maša po tridentinskem obredu. Zakaj je uradno besedilo med ljudmi prevzelo ime “privilegij Agathe Christie”? Preprosto zato, ker naj bi se med branjem podpisnikov Pavel VI. pri odločanju še posebej odzval na njeno ime.
Hércule Poirot in Miss Marple kot zagovornika krščanstva
V resnici bi bilo škoda Agathin odnos do katoliške vere omejiti zgolj na ta dogodek, saj je vse njeno delo postavljeno v družbo in svet, ki je prepojen s krščansko moralo. Teze, ki jih v svojih romanih postavlja in razvija, da bi razkrinkala zločinca, je nemogoče razumeti brez krščanskega pogleda na dobro in zlo ter na človeško šibkost, ki izhaja iz izvirnega greha.
Preberite še:
Glasbenica, ki so jo težke bolezni popeljale na pot svetništva
Kljub temu bi ob jasno izraženi ošabnosti in aroganci njenega morda najbolj priljubljenega lika Hércula Poirota, čigar obnašanje je daleč od ponižnosti, lahko pomislili ravno obrnjeno. A to je le lažna sled, ki bralca ne sme zmesti. Poirot svoje bralce jezi ravno v imenu krščanske morale in kljub svojemu detektivskemu geniju. Mar v zgodbi Škatla bonbonov ne izpove, da je navsezadnje prav “on dober katoličan”?
Vemo, da je belgijski detektiv izšel iz številčne družine in da je hodil v katoliške šole, vendar je Miss Marple najbolj jasna zagovornica krščanstva v Agathinih zgodbah.
Če je Chestertonov Oče Brown človeške slabosti in nizkotnosti spoznaval v spovednici, Miss Marple svet motri z vidika spletk v svoji vasici. Na svoj način Marplova brani človeško naravo. Običajno opozori na podobnost med dejanjem, ki se je zgodilo v njeni vasi St. Mary Mead in zločinom, ki ga mora razjasniti.
Preberite še:
“Imam občutek, da so mi bralci hvaležni”
Pisatelj Raymond West, nečak Miss Marple, se na ta račun iz tete prijazno pošali, a mu ta odgovarja: “Dragi moj Raymond, res je, da je človeška narava povsod enaka, vendar jo lahko v majhni vasi opazujemo bolj od blizu.” To prepričanje Miss Marple s pridom uporablja kot preiskovalno metodo, vendar nima nobene zveze z nadnaravnim. Ravno nasprotno. Vasica St. Mary Mead jo zanima zato, ker tam živi in ker se tam zgostijo včasih uničujoče posledice izvirnega greha. Vendar častitljiva gospa tudi ve, da včasih resničnost ni dovolj.
“Potrebovala sem vero, resnično Petrovo vero”
Morda najbolj izrazit primer tega najdemo v zgodbi Miss Marple in trinjast problemov, kjer se čisto odkrito zateče k molitvi: “Čeprav se boste mladi temu smejali, vam odkrito povem, da, kadar se znajdem v resnični zagati, začnem pri sebi moliti, ne glede na to, kje sem – če hodim po ulici ali sem v trgovini – in vedno je moja prošnja uslišana.”
Njeno prepričanje izhaja še iz otroških let, ko je imela v svoji sobi nad posteljo Kristusov nasvet, na katerega radi pozabimo: “Prosite in vam bo dano.” V zgodbi Prstni odtis svetega Petra je ta nepoboljšljiva anglikanka skoraj čisto po katoliško izrekla: “Potrebovala sem vero, pravo vero svetega Petra.”
Ko je njena hči govorila o uspehu maminih del, je pojasnila: “Moja mama je bila kristjanka in je verovala v boj med dobrim in zlim. Prepričana je bila, da je treba morilce prijeti in jih kaznovati ter si je najbolj želela, da nedolžni ne bi trpeli. Res je, da je pisala zgodbe o umorih, vendar sama ni prenesla nasilja. V vseh zgodbah ima morala pomembno mesto.”
Kljub temu pa eden od njenih junakov pove, da pri tem ne gre za neko ceneno krščanstvo: “Vera, gospod Poirot, je lahko v veliko pomoč in moralno oporo … vendar pri tem mislim na pravo vero.” In s tem je povedano vse!
Avtor prispevka je Philippe Maxence.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
7 citatov priljubljene svetnice, ki vas bodo navdali s pogumom za spremembe
Preberite še:
Ljubezen brez omejitev: pri 84 letih se je naučil ličiti svojo skoraj slepo ženo
Preberite še:
12 filmov o uspešnih ženskah, ki vas bodo navdihnili