Kljub rosnim 21 letom, ko ima pred seboj še dolgo kolesarsko kariero, je Tadej Pogačar že zmagal na treh etapah in se skupno zavihtel na zmagovalni oder ene najtežjih dirk v kolesarskem koledarju, španske Vuelte. Kakšen je Tadej Pogačar kot osebnost, pa najbolje ponazarja prav njegovo geslo: Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj!
Naš verjetno najbolj obetaven kolesar prihaja s slovenskega podeželja. Ko gleda na svoje otroštvo, pravi, da je bilo povsem podobno vsakemu otroku. “Rekel bi, da je bilo moje otroštvo dokaj ‘normalno’. Seveda sem takoj, ko me je šport prevzel, pomislil, kako dobro bi bilo biti najboljši kolesar na svetu. Mislim, da večina otrok razmišlja tako, ko začenjajo svojo športno pot,” pravi Tadej.
Preberite še:
9 svetnikov, s katerimi boste (še bolj) vzljubili šport
Čeprav se na kolesu počuti povsem domače, se je njegova športna pot začela z žogo. V prvih letih osnovne šole je začel trenirati nogomet. Pravi, da je bil nadarjen, še danes rad brca žogo. A mu ni žal, da je nogometno kariero pustil za seboj. “Bilo je zabavno, dokler je trajalo. Če bi mi bilo kdaj zares žal, sem imel še veliko časa, da bi se vrnil v nogomet, pa se nisem.”
Kolesarska pot, na kateri se še vedno uči
Nato je sledil zasuk na športni poti, saj je starejši brat Tilen po naključju začel kolesariti pri kolesarskem društvu Rog Ljubljana. Tadej je želel posnemati brata, a žal tako majhnega kolesa v klubu niso imeli. Nekaj mesecev pozneje, pri devetih letih, je lahko začel. Njegova prva dirka je bila na Trsteniku pri Kranju, kjer ni niti približno vedel, kako dirkati. “Vsi smo morali nekako začeti. Imeli smo odličnega trenerja v klubu, Miha Koncilija, ki nam je pokazal, da moramo uživati v športu, hkrati pa trpeti.”
Preberite še:
Primož Roglič: od grozljivega padca v Planici do svetovne kolesarske slave
Svojo prvo dirko je končal na zadnjem mestu, razočaran, a ne prav dolgo, saj je vedel, da tekmuje s starejšimi. “Vsak ima neke prirojene predispozicije, ki pa jih kot otrok ne poznaš in ne moreš vedeti, koliko časa potrebuješ, da se znajdeš v nekem športu. Na srečo sam nisem potreboval veliko časa, da sem ugotovil, za kaj in kako se gre na kolesu. A se še vedno učim in verjetno se nikoli ne bom nehal.”
Ker Tadej prihaja iz Klanca pri Komendi, ni čudno, da so mu takšni in drugačni klanci v kolesarstvu še posebej všeč. Da bo kolesarski hribolazec, je ugotovil že zgodaj. “Mislim, da v drugi sezoni, ko sem zmagal na svoji prvi dirki – vzpon na Krvavec. Takrat sem se zaljubil v ta hrib, zato sem ga prekolesaril neštetokrat.”
Preberite še:
Poznate zavetnico kolesarjev?
To so sanje vsakega mladega kolesarja
Počasi je začel ugotavljati, da zares lahko uspe v tem športu. Drugo leto med starejšimi mladinci je že imel kar dober občutek, vse skupaj se je v kategoriji do 23 let stopnjevalo, dirka po Sloveniji pa je bila zanj prava potrditev. “Takrat sem vedel, da sem pripravljen za profesionalce. Imel sem že podpisano predpogodbo, vendar je bila dirka po Sloveniji 2018 zame nekakšna potrditev.”
Zaradi dobrih rezultatov so ga opazili v profesionalni kolesarski ekipi UAE (iz Združenih arabskih Emiratov, op. a.) in julija 2018 je s to ekipo podpisal pogodbo o sodelovanju. “Biti del profesionalne kolesarske ekipe v svetovnem cirkusu, to so sanje vsakega mladega kolesarja.”
Od leta 2019 dirka na najvišji ravni svetovnega kolesarstva. Njegov cilj ostaja ne le sodelovati, temveč tudi zmagati na eni izmed svetovno znanih tritedenskih dirk. Kljub temu da mu je uspel preboj na najvišjo raven kolesarstva, pa Tadej poudarja, da se ni spremenil. “Ni me zaneslo, mogoče kdo tako misli, verjetno taki, ki me ne poznajo dobro. Ostajam enak, kot sem bil v domači ekipi. V UAE so me dobro sprejeli, družba je dobra in vsi imamo veliko spoštovanje drug do drugega.”
Ekipo si deli tudi s svetovnim prvakom Ruiem Costo ter kolesarji, kot sta Fabio Aru in DiegoUlissi. Tadej pravi, da se v takšni družbi dobro znajde. “So prijetna družba, z veliko izkušnjami, zato se od vsakega lahko naučim ogromno. Vzornika pa nimam.”
Preberite še:
“Družinsko življenje s tremi pubertetniki je svojevrstna preizkušnja, vedno polna izzivov”
Kolesarstvo je eden najtežjih športov, zato Tadej Pogačar poudarja, da ni dovolj imeti le talenta ali le fizičnih predispozicij. “Treba je biti vztrajen, delaven, prisoten mora biti tudi talent, potrebuješ pa seveda okoli sebe še ljudi, ki ti pomagajo na vse načine.” Na leto zato opravi ogromno treningov in sodeluje na dosti tekmah, kjer so padci neizbežni. “Na treningih smo kar pazljivi, da se ne poškodujemo. Zaenkrat se še nisem huje poškodoval, je pa kar precej padcev na dirkah in skoraj zagotovo se znajdeš na tleh vsaj enkrat na leto.”
Izjemna sezona prinaša motivacijo, a tudi malce strahu
Lanska sezona, ki je bila obenem prva na najvišjem nivoju, je bila za Tadeja Pogačarja izjemna. Zmagal je na dirki po Kaliforniji, nato še na dirki po Algarveju. Najboljše pa je pustil za konec. Na zadnji tritedenski dirki na koledarju, španski Vuelti, je osvojil tri etapne zmage in končal na skupnem tretjem mestu, le za Primožem Rogličem in AlejandromValverdejem.
“Vmes med drugim tednom sem si potihoma želel, da bi mi uspelo priti na stopničke, ampak zares sem začel verjeti šele v zadnjih kilometrih 20. etape,” pove Tadej, ki poleg motivacije ob izjemnem uspehu doživlja tudi nekaj strahu. “Motivacija za naprej je, strahu pa tudi malo, da ne bom uspel ponoviti lanske sezone. Vem, da je težko vsako leto ponavljati rezultate, še teže jih je izboljšati, a verjamem vase in se tako motiviram. Vem pa tudi, da ne bo konec sveta, če preteklih uspehov ne bom ponovil vsako leto.”
Preberite še:
Življenje brez nog in z eno roko: “Nikoli me niso zavijali v vato”
Koronavirus spremenil načrte
Tudi letošnjo sezono je začel zelo dobro, nato pa je njegov urnik začela krojiti pandemija koronavirusa. Potem ko so z ekipo zaključili dvotedensko karanteno v Abu Dabiju, se je vrnil v Monako. Prve dni na Azurni obali je še lahko šel na trening s kolesom, a so se zadeve tudi v Franciji hitro zaostrile. Prejeli so prepoved zapuščanja domov, trening zunaj ni bil več dovoljen. “Tako sem spet pristal v karanteni, na srečo vsaj skupaj s svojim dekletom. Dnevni ritual je bil iz dneva v dan dokaj podoben. Na srečo sva imela teraso in dva trenažerja (pripomočka za trening v stanovanju, op. a.), tako da sva lahko ta del treninga opravila zunaj na svežem zraku.”
Ob sprostitvi ukrepov se mu je izpolnila želja, da je lahko začel trenirati na kolesu, v naravi. Ne skriva pa, da bi bil Dirka po Franciji njegov velik cilj sezone po uspešno zaključeni Dirki po Združenih arabskih emiratih.
Preberite še:
Kakšen je ljubeč oče? Ima teh 5 glavnih lastnosti
Ekstremna utrujenost in razmere
Eden od spominov Tadeja Pogačarja na ekstremne razmere na dirkah je etapa na dirki Trofej Poreča leta 2018. Temperatura je bila stopinjo pod ničlo, večino dirke je kolesarje spremljal dež.
“Ne znam opisati občutka tistega mraza. Med celotno dirko sem spil morda pol bidona in pojedel pol tablice, saj sem imel preveč zmrznjene prste, da bi segal v žep. Na koncu nisem bil slab, prišprintal sem si 5. mesto, a bil sem premražen in le napol priseben. Ko sem po cilju prišel v kombi, sem fante začudeno pogledal in rekel, naj nekdo že prižge gretje. Vsi so me čudno in zaskrbljeno pogledali, saj je bilo v kombiju že 30 stopinj, jaz pa sem bil tako podhlajen, da se mi je zdelo enako mrzlo kot zunaj.”
Članek je bil najprej objavljen v Naši družini.
Preberite še:
Kot prostovoljki sta odšli v Kenijo, a nista vedeli, da se bo njuno življenje za vedno spremenilo
Preberite še:
10 igralcev, ki so v filmih nastopili skupaj s svojimi otroki
Preberite še:
“Tek je najcenejši šport. Stopiš skozi vrata svojega doma in že tečeš”
