Mnogi starši so svoje otroke letos prvič šolali na domu (nekateri pa bodo to obliko izobraževanja nadaljevali po večletnih izkušnjah), zato je primerno, da si v prid vsem družinam po svetu, ki same šolajo svoj naraščaj, ogledamo svetnike, ki so to počeli že pred njimi.
Čeprav se nikomur izmed njih ni bilo treba ukvarjati z virtualnim učenjem ali izbirati med preobilico najrazličnejših učnih načrtov, so nam vsi ti svetniki, ki so se šolali ali pa druge poučevali od doma, lahko za zgled, kako med tovrstnim učenjem in poučevanjem rasti v svetosti.
Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Sv. Emilija iz Cezareje (umrla l. 375) slovi kot mati svetnikov. Med njenimi desetimi otroki so trije škofje (eden od njih je cerkveni učitelj) in skupno šest svetnikov. In čeprav so njeni sinovi na koncu zapustili dom in odšli v šole, sta Emilija in njena tašča sv. Makrina Starejša v mladosti vse poučevali doma, Emilijina najstarejša hči (sv. Makrina Mlajša) pa je pomagala krotiti najmlajše brate in sestre. To so izobrazbeni temelji sv. Bazilija Velikega in sv. Gregorja iz Nise. Podobno kot v drugih velikih družinah so se bratje in sestre drug od drugega naučili skoraj toliko kot od staršev; tako Bazilij kot Gregor sta vedno govorila, kako je starejša sestra Makrina močno vplivala na njuno razumsko in duhovno izobrazbo.
Preberite še:
12 dragocenih naukov, ki jih vaš otrok lahko dobi zunaj učilnice
Sv. Elizabeta Ana Seton (1774–1821) je za vedno spremenila podobo izobraževanja v Združenih državah Amerike, ko je ustanovila prvo svobodno katoliško šolo v Ameriki. Toda preden je postala pionirka na področju izobraževanja, je doma sama izšolala svojih pet otrok. Po moževi smrti je mlada spreobrnjenka v katolištvo tako uspešno nadaljevala z izobraževanjem svojih otrok, da so njene učne ure začeli obiskovati tudi drugi otroci. Čeprav je Elizabeta zaradi protikatolištva morala zapustiti svoj dom v New Yorku, je našla pokrovitelja v baltimorskem nadškofu, ki jo je podpiral, ko je ustanovila prvo redno šolo v Marylandu, pod vodstvom novega reda Hčera ljubezni, ki ga je prav tako sama ustanovila.
Preberite še:
Zakaj sem vesela, da so šli danes vsi moji otroci v vrtec in šolo
Sv. Frančišek Choe Kyong-hwan (1805–1839) je že kot mladenič ugotovil, da korejski katoličani, ki so že desetletja živeli brez duhovnikov, vse manj udejanjajo svojo vero. Da bi se temu uprla, sta Frančišek in njegova žena (bl. Marija Yi Seong-rye) ustanovila majhno katoliško vas. Poleg dela na polju je Frančišek izobraževal svoje otroke in vse druge vaščane; vsak večer so se zbirali na njegovem domu, kjer jih je poučeval o veri. Ko se je preganjanje kristjanov stopnjevalo, je Frančišek svoje ljudi spodbudil, naj zakopljejo vse svoje zakramentale in svete podobe, da jih vojaki ne bi oskrunili; knjig, je naročil, pa ne smejo skrivati. “Vojak, ki gre v vojno, potrebuje navodila za boj,” je dejal. “V časih, kakršni so zdaj, moramo vse knjige še dosti resneje preučiti.” Ko so vojaki prišli aretirat kristjane, jim je Frančišek ponudil hrano in prenočišče. Naslednje jutro je na desetine kristjanov mirno sledilo vojakom v ječo; nekateri med njimi so bili tudi mučeni, vključno s Frančiškom in Marijo. Njun najstarejši sin, Božji služabnik Tomaž Choe Yang-up, je pozneje postal drugi domači korejski duhovnik.
Preberite še:
Svetniki, ki nas učijo, kako kljub nestrinjanju s sogovornikom ostati spoštljiv
Sv. Joachino Vedruna de Mas (1783–1854) so kot deklico šolali na domu. Čeprav je bila v premožnih španskih družinah navada, da najamejo guvernante, se je Joachinina mati odločila, da bo svoje otroke šolala sama. Ko se je Joachina poročila, je storila enako: doma je izšolala vseh svojih devet otrok, potem ko je v starosti komaj 33 let izgubila kronično bolnega moža. Ko so otroci že skoraj odrasli, je ustanovila karmeličanski red, predan enakemu delu, kot ga je sama opravljala vse življenje: poučevanju in negi.
Preberite še:
15 rejencev in posvojiteljev, ki so postali svetniki
Sv. Ludvik in Zelija Martin (1823–1894, 1831–1877) sta svoje hčere poslala v internat, ko je bilo deklicam približno osem let, do te starosti pa sta jih poučevala kar doma. Zelija je svoje otroke poučevala zgodovino in verouk, poleg tega pa jih je učila brati; Ludvik je vodil preverjanja znanja, dekleta pa so si močno prizadevala, da bi ustregla svojemu očetu. Ko so malo Leonie večkrat izključili iz šole, ki so jo obiskovale njene sestre, se je vrnila domov, kjer jo je še naprej poučevala mati, čeprav je bila Zelija takrat že zelo zaposlena z izdelovanjem čipk, s čimer je preživljala družino. V tem času (ko sta se zakonca Martin odločila, da bosta svojo tretjo hčer šolala doma, namesto da bi jo vpisala v drugo šolo) se je odnos med Leonie in Zelijo močno izboljšal in Leonie se je naučila obvladovati svojo trmasto in čustveno krhko naravo; mnogo let pozneje je bila Leonie razglašena za Božjo služabnico, kot pred tem že njena sestra sv. Terezija Deteta Jezusa.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
4 neverjetne aktivnosti dojenčkov v materinem trebuhu
Preberite še:
To je manj znana Botticellijeva freska v Sikstinski kapeli
Preberite še:
Kaj se dogaja v naših možganih, če se nikoli ne dolgočasimo?