Dobro je, da se zavedamo vseh razsežnosti, ki jih prinašajo nasilne video igrice, da se bomo kot starši lažje odločali in postavljali svojim otrokom meje v zvezi z igranjem.
Zmanjšajo našo občutljivost
Naša čutila so narejena tako, da se navadijo na dražljaj, ki se nekaj časa ponavlja. Pomislimo na vonj. Ko kuhamo, se navadimo na vonj slastne hrane, ki se pripravlja na štedilniku. A ko nekdo vstopi v naše stanovanje, ga vonj popolnoma preseneti, da zakliče: Kaj pa tako diši? Drug primer je npr. najstniška soba, v kateri se že nekaj dni valjajo ponošene majice, nogavice in perilo. Otrok, ki je veliko časa v sobi, neprijetnega vonja sploh ne zazna. Ko vanjo vstopimo starši, pa nas vonjave lahko popolnoma vržejo.
Preberite še:
5 stvari, za katere morate glede njihovih otrok vprašati starše
Nekaj podobnega se dogaja tudi ob ponavljajočem stiku z motečo ali nasilno vsebino v video igricah. Ko prvič vidimo tako igrico, se nam zdi šokantna. Šoku sledi toleranca, na koncu pa popolno sprejetje. Sčasoma se na vsebino, ki nas je najprej zmotila, povsem navadimo.
Normalizacija nasilja
Ko sprejmemo raven nasilja v igricah, se nam to nasilje ne zdi več problematično, ampak se nam počasi začne zdeti normalno. Ponavljajoča izpostavljenost nasilju v video igricah se počasi začne zdeti sprejemljiva in normalna. Tako zelo, da začnemo na nasilje gledati povsem drugače tudi v resničnem življenju. Če otrok v video igrici do smrti pretepe sotekmovalca, se mu tudi v resničnem življenju ne bo zdelo nič nenavadnega, če bo priča nasilju ali če bo tudi sam vpleten vanj. Ali si res želimo svet, v katerem je povsem normalno, da se pretepamo in pobijamo …?
Preberite še:
Ugasnimo ekrančke, vklopimo možgančke! Nekaj idej za družinsko ustvarjanje
Povzročajo zasvojenost
Če se človek navadi igrati video igrice, mu je težko odnehati. Vplivajo namreč na razpoloženje in čustva, zaradi katerih se spremenijo nevrokemične poti v možganih. Gre za povsem enak mehanizem kot pri drugih tipih zasvojenosti, naj bodo kemične ali kakšne druge vrste. Pri tem se razvije toleranca, to pomeni, da za enako raven občutenja zadovoljstva človek potrebuje vedno večji odmerek dražljaja, ki to zadovoljstvo povzroča.
Pri video igricah to pomeni, da je sprva človeku dovolj, če igra igrice 20 minut na dan, sčasoma pa se mora ta čas podaljšati, seveda pa se mora tudi napetost znotraj igric stopnjevati. To je seveda v prid proizvajalcem igric (gre za eno najbolj bogatih industrij na svetu), ki si želijo stalne stranke – čim mlajši, kot začnejo, tem bolje. Pravzaprav so v igrice strateško vgrajeni psihološki mehanizmi (nagrajevanje, zbiranje točk, elementi presenečenja …), ki spodbujajo odvisnost od igranja, zaradi katerih se je od njih zelo težko odtrgati in se spet preseliti v resnični svet.
Preberite še:
Starši, veste, kaj pomeni pravilo 3-6-9-12?
Vzamejo veliko več časa, kot si predstavljamo
Gre za enak princip kot pri vsaki uporabi zaslonov (pametnih telefonov, tablic, računalnikov, televizije). Ko nekaj od tega uporabljamo, se dejansko ne zavedamo, koliko časa, energije nam to vzame. Ljudje so presenečeni, če začnejo meriti čas, ki ga porabijo za določeno video igrico. Morda se jim zdi, da gre le za nekaj minut na dan ali nekaj ur na teden, v resnici pa je končni seštevek teh ur lahko zelo velik.
To je čas, ki bi ga morali nameniti čemu drugemu, ki bi ga lahko namenili rekreaciji, druženju, branju in podobno. Pogosto so ljudje po prenehanju igranja videoigric tudi telesno izčrpani, izžeti, zaradi česar se vzpostavi začaran krog sedenja in igranja, kar gre lahko tudi na račun gibanja in preživljanja časa v naravi, na račun ustvarjalnih dejavnosti, hobijev in tako dalje.
Preberite še:
Zafrkavanje in medvrstniško nasilje: kakšni so znaki in kako ukrepati
Tudi navidezna vaja je vaja
Piloti se najprej učijo pilotiranja na simulatorjih. A veščine, ki jih potrebujejo pri letenju, se tudi v navidezni resničnosti simulacije letenja razvijejo tako dobro, da ko se enkrat usedejo v pravo letalo, njihova izkušnja ni povsem nova, temveč na nek način že znajo leteti.
Pogost odgovor otrok, ki jim starši sitnarijo zaradi igranja video igric, je: Saj je samo igra! Res je, na nek način je samo igra. A vse, kar se v tej igri dogaja, se zapiše v njihove možgane in jih na nek način usposablja za ta dejanja. Če gre za nasilje, se vprašajmo, ali si res želimo, da se otroci usposobijo zanj? Ali bi bilo bolje, da bi v tem času vadili kaj lepšega, bolj produktivnega in koristnejšega?
Preberite še:
Nasveti za to, da ne boste izgubljali dragocenega časa
Preberite še:
Spontani splav: mojega otroka Bog ljubi – in ljubil ga bo večno
Preberite še:
“Nesposobni” očetje v filmih