V Evangeliju Jezus jasno pove: “Če ne jeste mesa Sina Človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.” (Jn 6,53). To ni nikakršno pretiravanje. Tu gre za življenje! Sami, celo ob največjem naporu, v sebi ne bomo ustvarili Božjega življenja. Edini način je, da ga prejmemo od Njega, z uživanjem Njegovega telesa. Zakaj se torej tako pogosto odpovemo prejemanju obhajila?
Preberite še:
Ali naj prejmemo obhajilo pri vsaki sveti maši?
Dve osebi pri obhajilu
Krstno bogoslužje dveh otrok. V cerkvi družina, prijatelji, okrog 30 ljudi. Krst je po maši, vendar ponudim možnost, da prejmejo sveto obhajilo. Gospodovo telo vzamem iz tabernaklja, stopim pred oltar in čakam. Pristopita dve osebi. Babica in eden izmed botrov, nihče drug. Kaj pa ostali?
Starši otrok so v takem položaju, da ne morejo prejeti obhajila, razumem. Toda preostali? Tudi nekaj prek dvajset drugih ne more pristopiti k obhajilu? Nočejo? Ne čutijo potrebe? To ni osamljen primer.
Preberite še:
Na prejem svetega obhajila se pripravite s to molitvijo veselja in hvaležnosti
Ne razumemo evharistije
Nekateri pravijo: “Ne čutim potrebe.” Toda če nekdo tako misli, to pomeni, da sploh ne razume evharistije. Ni mogoče, da resnično veš in veruješ, da je to On, hkrati pa te ne zanima. Veliko bolj pogosto tisti “ne čutim potrebe” prikriva našo nepripravljenost stopiti na pot spreobrnjenja ali preprosto pristopiti k spovedi, ki se je bojimo. Takrat si je lažje reči: “Ne čutim potrebe. Ko jo bom začutil, bom glede tega nekaj ukrenil.” Na žalost tako pogosto izgleda začetek dolgoletnega izogibanja zakramentom.
Preberite še:
Obhajilo – avtocesta v nebesa
Nisem vreden
Včasih pa je razlog popolnoma drugačen. V mnogih izmed nas obstaja prepričanje, da moramo biti za prejem Najsvetejšega popolnoma brez krivde. In ker smo redko v tako idealnem stanju (običajno največ 15 minut po spovedi), se bojimo, da bomo zagrešili bogoskrunstvo. K obhajilu pogosto ne pristopimo, ker nismo prepričani, ali smemo.
Tu ne gre za situacije, ko resnično dvomimo, ali naši grehi sodijo v kategorijo “lahkih” ali “težkih”. V takem primeru nas prava pot do oltarja res vodi prek spovednice. Toda pogosto se lahko srečamo z razmišljanjem: Nisem vreden. Moje srce ni idealno čisto, torej ne morem prejeti Jezusa v evharistiji. Ta pristop k svetemu obhajilu ima na žalost dolgo in trdo življenje, kot vsak pogled, ki temelji na resničnih predpostavkah, iz katerih izpelje pobožno zveneče, toda napačne zaključke.
Preberite še:
Kako dolgo je Jezus navzoč v evharistiji po prejemu obhajila?
Ampak reci le besedo …
Resnica je, da v evharistiji prejmemo absolutno svetega Boga. Resnica je tudi to, da v primerjavi z Njim nihče izmed nas ni dovolj svet in čist. Nihče izmed nas ga ni vreden. To pri vsaki maši ponavljamo tik pred obhajilom: “Gospod, nisem vreden, da prideš k meni.” Toda pravimo tudi: “Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.” Katera je ta beseda? “Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.” (Mr 2,17)
Preberite še:
Ali smem k obhajilu, če živim s partnerjem?
Ne nagrada, temveč zdravilo
Obhajilo ni nagrada za vzorno vedenje, temveč zdravilo za slabo. Svetost ni prepustnica do zakramentov, temveč so zakramenti pot do svetosti. Obhajilo lahko prejmemo tudi takrat, ko je naša vest obremenjena z malimi prestopki, t. i. lahkimi grehi. Še več! Evharistija, v kateri v celoti sodelujemo, ko prejemamo sveto obhajilo, te grehe odvzema.
In to ni neka pobožno-liberalna zgodba, temveč cerkveni nauk, zapisan v Katekizmu: Evharistija krepi ljubezen, poživljena ljubezen pa izbriše male grehe. Jasno je, da se jih je treba pozneje izpovedati tudi v zakramentu sprave, toda dejansko odpuščanje doživimo že pri evharistiji, če ta resnično poživi našo ljubezen do Boga in ljudi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto
Preberite še:
Rak dojk tik po diplomi: “Za raka ni nikoli pravi čas”
Preberite še:
Kako sprejeti kritiko, ne da bi nas prizadela
Preberite še:
Odpustiti pomeni vrniti življenje
