Seyed Mohammad Mahdi prihaja iz Irana, dežele, kjer verska svoboda ne obstaja in kjer posedovanje Svetega pisma lahko pomeni smrtno obsodbo. Mahdi je bil primoran zapustiti Iran in zdaj kot begunec živi v Španiji. V pogovoru za človekoljubno organizacijo Pomoč Cerkvi v stiski je z bralci podelil svoje osebno pričevanje.
Kakšno je bilo vaše življenje v Iranu?
Rodil sem se v Iranu, star sem 38 let. Moje življenje v domovini je bilo precej običajno; imel sem zaposlitev, dom, srečno sem živel s svojo družino, še posebej s svojo hčerko. Močno jih pogrešam; pred kratkim je hčerka praznovala rojstni dan, zato ji od tu pošiljam en velik poljub.
Preberite še:
Spreobrnjeni musliman: “Ni me strah, ker sem izbral svobodo”
Kaj je spremenilo vaše običajno vsakdanje življenje?
Bilo je težko, ker sem želel postati kristjan, to pa je pomenilo dolgo in zahtevno pot. V moji domovini muslimanom ni dovoljeno, da se spreobrnejo, zato sem moral Iran zapustiti. Ne vem, kako dolgo sem preživel brez hrane in vode, prečkal sem gore, reke, vsako noč sem se bal, da me bo ujela policija ali da me bodo ljudje prijavili.
Hvala Bogu sem zdaj na varnem; sem z Jezusom, v svobodni deželi, kjer lahko svobodno živim svojo vero.
Preberite še:
Islamist, ki je srečal Kristusa
In med tem potovanjem vas nič ni moglo ločiti od predmeta, ki ga zdaj držite v roki, Svetega pisma v farsiju, jeziku, ki ga govorijo v Iranu.
Danes je to vse, kar imam. To knjigo povsod nosim s seboj, kajti vsaka beseda v njej ima zame svoj namen in cilj. Vedno mi je pomagala; zame vsebuje izjemno močne besede.
Okoli vratu nosite tudi rožni venec.
Da, povsod gre z menoj in redno ga molim. To je poseben dar, ki mi ga je naklonil duhovnik, moj dober prijatelj, župnik v župniji sv. Kozme v mestu Burgos, tukaj v Španiji. V moji domovini je to prepovedano. Tamkajšnji kristjani ne smejo nositi križcev okoli vratu ali imeti pri sebi Svetega pisma.
Preberite še:
557 dni ujetnik islamskih skrajnežev: “Najbolj dragocena stvar je biti z Bogom”
Kakšno je vaše življenje danes?
Srečen sem, ker lahko svobodno govorim o Jezusu, svoboden sem, da verjamem in mislim to, kar si želim. Nekateri ljudje pravijo, da je vera utvara, vendar to ne drži; sam vedno čutim Božjo bližino. Ko sem prišel v Španijo, sem prvič v življenju videl cerkev. Vstopil sem vanjo in začutil nekaj posebnega. Tja sem šel, da bi se Bogu zahvalil, ker je ohranil moje življenje, kajti potovanje je bilo izredno zahtevno.
Kdo vam pomaga na poti vere?
Jezus, Marija in ta knjiga, Sveto pismo. Ko sem zapustil domovino, nisem vedel, kaj vse me čaka, pogosto sem si rekel, da ne zmorem več. Toda Jezus mi je pomagal, da nikoli nisem izgubil vere, in zdaj se ne bojim ničesar.
Preberite še:
Po 10 letih zapora še vedno prejema grožnje: “Tem, ki so me obsodili, sem odpustila”
Kako ste se počutili na dan svojega krsta? Zaradi epidemije ste morali obred preložiti, ali ne?
Zakrament svetega krsta mi je podelil nadškof v Burgosu, Fidel Vegas. Ko me je oblil z blagoslovljeno vodo, sem se povsem spremenil, začutil sem, da so mi odpuščeni vsi grehi. Vedno sem mislil, da bom zmogel spremeniti slabe stvari, ki sem jih kdaj storil, vendar mi to ni nikoli uspelo.
Ko sem bil krščen, pa je bilo, kot bi mi Bog podaril novo dušo in novo telo; tako sem se počutil. Zdaj kar ne morem nehati premišljevati o Bogu. Ko se zbudim, ko grem v posteljo, ko se sprehajam, se zavedam, da Bog vse dela dobro in da je svet čudovit.
Prispevek je najprej objavila španska človekoljubna organizacija Pomoč Cerkvi v stiski.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Namesto k spovedi raje v bar. Niti sanjalo se ji ni, kako ji bo tisto pivo spremenilo življenje
Preberite še:
S katerim od 12 apostolov se najbolj poistovetite?
Preberite še:
Kako lahko tudi v hrupnem vsakdanjiku najdete potrebno tišino