Že v začetku oktobra po trgovinah začnemo opažati kostume za razne morbidne like in drugo “opremo” za t. i. noč čarovnic. Narava nas v tem času v obilju zalaga z bučami, mnogi pa jih uporabijo, da jih izrezljajo in vanje postavijo sveče. Te navade, ki so k nam prišle šele v zadnjem času, izvirajo iz keltskih časov.
Kelti so 31. oktobra oziroma 1. novembra praznovali prehod v novo leto. Verjeli so, da se na ta dan duše iz onostranstva vrnejo na zemljo in strašijo ljudi. Da jih duhovi ne bi prepoznali, so se ljudje našemili in se “pomešali” mednje. Toda vaški vrači so od ljudi zahtevali, da darujejo svoje otroke v žgalne daritve, zato da se bodo duhovi pomirili. To je bila za keltske družine noč velikega strahu pred tem, katera družina bo izbrana, da mora žrtvovati otroka.
Zato se je še do danes v običajih okoli 31. oktobra kot ključen element ohranil strah. Prav ta pa je točka, prek katere lahko na nas vplivajo zle sile, trdi eksorcist koprske škofije Janez Kavčič.
Zakaj vsi rezljajo buče, mi pa ne smemo? Ker ne želimo smrti, ampak življenje. To je spomin na noč, ko je pri Keltih en otrok umrl in je vsa vas trepetala, čigav otrok bo za to izbran.
Preberite še:
Zakaj v naši družini ne praznujemo noči čarovnic
Danes se ozadja keltskih običajev pri nas večinoma niti ne zavedamo, ampak buče izrezujemo, ker se nam zdi zabavno, da z njimi “okrasimo” svoje domove in je vse skupaj malo strašljivo. Je tudi ta “zabava” lahko za nas nevarna?
Seveda. Nihče se ne sme zabavati s smrtjo, ker ne ve ne ure ne dneva. Za otroke je nevarno, če jim stvari ne razložimo in ne podamo prave vsebine, jim ne povemo vse resnice o tem. Otrokom moramo vedno govoriti tudi o izvoru, zgodovini, ker se iz zgodovine učimo. Če pa starši otrokom razložijo izvor tega običaja, sem prepričan, da buč ne bodo več hoteli izrezovati v obliki smrti, ampak bodo delali kaj lepšega in koristnejšega.
Če kot kristjan na primer nosim obesek smrti, to nikakor ni primerno. Kristjan je človek življenja, veselja. Tu pa – čeprav samo za šalo – postavljamo neke buče, ki so izraz smrti. To lahko pusti posledice.
Kakšne so te posledice?
Otroci ne spijo. Kar nekaj otrok sem imel, ki, kljub temu da so že najstniki, še vedno spijo pri starših. Otroci se takih stvari bojijo, niso še pripravljeni.
K meni je prišel par, ki ni mogel zanositi. Ugotovil sem, da sta pred praznikom vseh svetih redno izvajala te keltske običaje. Očitno sta pokazala, da v njunem življenju ne vlada življenje, ampak smrt.
Preberite še:
“Halloween je praznik, ki vodi v smrt”
K meni pripeljejo majhne otroke, ker imajo vedenjske motnje, imajo občutek, da jim kdo sledi in podobno. Potem pa jih malo sprašujem in ugotovimo, da so šli na noč čarovnic, v hišo strahov … Otroka ni nihče pripravil na to.
Prav je, da otrokom običaje predstavimo in razložimo, toda Cerkev je dala lepo alternativo. Starše spodbujam, da na predvečer vseh svetih svojim otrokom razložijo, zakaj se kristjani smrti ne bojimo. Kristus je smrt premagal.
Zakaj se je praznovanje halloweena tako razširilo?
Dejstvo je, da se smrti bojimo. Potisnili smo jo na rob, izrinili iz vsakdanjega življenja. In danes se dogaja prav to, da se norčujemo in zabavamo iz tistega, česar nas je strah. To prihaja iz podzavesti. Zato prihaja do velikih tragedij. Največ tragedij se dogaja prav v noči 31. oktobra na 1. november. Zato to ni sprejemljivo. Po drugi strani pa vsi tisti, ki imajo 1. november še vedno za dan mrtvih, slavijo mrtve. Kristjani pa slavimo žive, tiste, ki živijo pri Bogu in so sveti.
A to pomeni, da nas gledanje grozljivk in filmov z morbidnimi prizori prav tako naredi bolj dojemljive za hudobnega duha?
Vsekakor. Strah je najboljše orožje hudobnega duha. Ko nas je nečesa strah, lahko hudobni duh z nami operira. Če bi mene kot eksorcista bilo hudiča strah, bi on imel moč nad mano, kar bi bilo zelo narobe. Jezus je premagal hudobnega duha. Kristjani se ga ne smemo bati in to pomeni, da se tudi smrti ne smemo bati. Iz smrti se tudi ne smemo norčevati, ker je smrt prehod v lepše življenje, življenje pri Bogu.
Vedno povem, da se lahko za pusta norčujete, tako da se nekdo obleče v duhovnika in pokopava pusta. Iz mene se lahko norčujete, toda ali se boste norčevali tudi takrat, ko bodo umrli vaši starši? Naj se takrat nekdo obleče v duhovnika in jih pokoplje. To pa ni več “hec”.
Preberite še:
Česa, če sploh, naj nas bo v teh dneh strah
Grozljivke ali celo nekatere risanke pri otrocih puščajo posledice. Spomnim se, da smo včasih gledali Toma in Jerryja. Pri sosedih je bil neki fantek, ki je piščančke tolkel s kladivom po glavi in jih tako ubijal. Ker je tako Tom počel Jerryju in je ta preživel. Otrok velikokrat ne zna ločiti, če mu tega ne povemo.
V otrokovo podzavest pa se to zapiše. Otrok lahko takrat nič ne doživlja, lahko pa ta strah pride na plano po dolgem času, in sicer ko je ta že odrasel in je v neki krizi ali težavi. Takrat bo hudobni duh to izkoristil. Lažje se je postaviti hudiču po robu na začetku. Zato se mi zdi primerno, da to že na začetku povemo to otrokom.
Prej ste dejali, da hudič najlažje operira z nami, ko nas je strah. Ali to enako velja zdaj, ko nas je strah, da se bomo okužili, in nas je morda celo strah smrti?
Seveda. Hudič hoče, da mi obupamo.
Preberite še:
Strah je hujše zlo od zla samega. 12 misli patra Pija, ki vas bodo opogumile
Kako se torej boriti proti strahu?
Kristjani smo poklicani, da v današnji svet prinašamo upanje. Če ga prinašamo s takimi neumnostmi, kot so buče, gre res že vse, kot se reče na Primorskem, v maloro, k vragu.
Veliko je pozitivnih duhovnikov, ki tudi danes prinašajo upanje ljudem. Že s tem, da si ljudem blizu, vlivaš upanje. Tudi jaz velikokrat doživljam strah, toda kako se zoperstavim? Tako, da si ponavljam: “Jezus, s tabo se ne bojim. Ti si moj zaščitnik, ti si moje varstvo, ti si moje življenje, ti si moje vse. Ne boš dopustil, da se mi kaj zgodi. Pa tudi če se mi kaj zgodi, je to najboljše zame. Ti boš vedno z mano.”
V tem korona času slačimo vso navlako, v katero smo se ovili. Korona nas slači. Smo razgaljeni. Vsi smo negotovi. Toda zmagali bomo tisti, ki ohranjamo upanje, ohranjamo življenje – kljub vsemu! Upamo proti upanju.
Vsi gremo skozi predor, čeprav ne vidimo konca. Tisti, ki nima tega upanja, bo v predoru omagal. Mi pa imamo vero, da ima ta predor tudi konec, da življenje je, saj je tudi Kristus hodil skozi predor trpljenja in je na koncu zmagal.
Preberite še:
Prvi halloween se je začel z izganjanjem hudobnega duha
Preberite še:
Kako je Cerkev posvetila Panteon in v njem praznovala praznik vseh svetih
Preberite še:
Covid-19, virus strahu