Luis de Moya je umrl 9. novembra 2020 v Pamploni v Španiji. Njegovo 67 let dolgo življenje sta zaznamovala predvsem duhovniško posvečenje avgusta leta 1981 in strašna prometna nesreča leta 1991. Duhovnik je nesrečo preživel, a je postal tetraplegik in njegovo pastoralno delo se je zaradi fizičnih omejitev občutno zmanjšalo.
Kdor je poznal don Luisa, kot so ga klicali, ve, da je rad pogledal na križ in na njem videl Jezusa, kako trpi iz ljubezni do nas.
Prav to mu je dajalo zagona biti duhovnik na veke (“sacerdos in aeternum”, kot pravi Ps 109) in moči, da je želel in zmogel vsak dan znova odgovarjati na Ljubezen, predvsem po srečanjih z ljudmi, tako osebno kot prek spleta.
Preberite še:
Duhovnik, ki je umrl zaradi koronavirusa: “Se vidimo v raju! Molite rožni venec!”
“Milijonar, ki je izgubil nekaj evrov”
Ne le, da je don Luis sprejel svoje telesno stanje: svoje misli je od nesreče preusmeril k vsemu dobremu, kar mu je Bog dal. Večkrat je dejal, da se počuti kot milijonar, ki je v resnici izgubil le nekaj evrov.
Zdravnik
Don Luis se je rodil leta 1953 v Ciudad Realu v Španiji. Nato je odšel na študij medicine v Madrid, kjer je prosil za sprejem v Opus Dei. Nato se je preselil v Rim, kjer je začel študirati teologijo in kanonsko pravo. V Rimu je postal kaplan na srednji kmetijski šoli in leta 1983 zagovarjal doktorat iz kanonskega prava.
Naslednje leto je bil za tri leta imenovan za tajnika Sveta kaplanije Univerze v Navarri in istočasno še za kaplana na fakulteti za arhitekturo. Prav tako je skupaj še z drugimi duhovniki duhovno oskrboval ženski študentski kolegij Goroabe.
Preberite še:
Letalski inženir, ki se je odpovedal uspešni karieri, da bi postal duhovnik
“Ne bi se zamenjal za nič in nikogar”
3. aprila leta 1991 ga je doletela prometna nesreča, ki mu je popolnoma spremenila življenje. Toda duhovnik Luis de Moya je menil, da je to “stanje, v katerem me hoče Bog”.
“Ne bi se zamenjal za nič in za nikogar,” je ponavljal z nasmehom na obrazu, sedeč na motornem invalidskem vozičku, ki ga je upravljal z brado.
Don Luis je bil človek, ki mu je bilo treba pomagati pri najosnovnejših življenjskih potrebah, kot sta tudi prehranjevanje in higiena. Ljudje iz Opus Dei in mnogi študentje, so mu pomagali, ko jih je potreboval. Tako je z njihovo pomočjo lahko maševal, obiskoval druge bolnike, spovedoval …
Preberite še:
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: “Nikoli nisem razmišljal, da bi živel drugače”
Nehote je don Luis postal zgled. Njegov odnos do življenja pa je bil odločen argument proti evtanaziji, ki ni nikoli zdravilo proti bolečini. Dejal je, da je “razumno, da za težko bolnega človeka poskrbimo in mu nudimo nego, ne pa prosimo za evtanazijo”.
Na Univerzi v Navarri je nadaljeval pastoralno delo. Še naprej je pomagal mnogim, zlasti študentom, hkrati pa je bil vzor bolnikom.
Leta 1996 je izdal knjigo Sobre la marcha, v kateri je opisal osebna razmišljanja. Delo je prevedeno v francoski, portugalski in italijanski jezik.
Preberite še:
Čeprav zaradi bolezni ne more govoriti, je svetu predal pomembno sporočilo
Film Mar adentro in evtanazija
O don Luisu se je v Španiji veliko govorilo predvsem v zvezi s filmom Mar adentro, avtorja Alejandra Aménabarja. Film je v Španiji močno spodbujal idejo o pravici do evtanazije.
Moya je kot zdravnik in tetraplegik vztrajal, da če “neozdravljivi bolnik dobi ustrezno paliativno in psihološko oskrbo, ne bo nikoli prosil za evtanazijo”. Film je dal lažno, popačeno in ponižujočo podobo o “pravici” do evtanazije.
Don Luis je bil prvi izmed osmih bratov in sester. Njegova sestra Rocío je nekaj ur po smrti dejala: “Kot v vseh družinah, ki imajo bolnika, je ta vsem najdražji.”
Naj počiva v miru.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Matic Lesjak.
Preberite še:
“Priznam si šibkost in prosim ‘svojo vojsko’, če lahko naredi, česar jaz ne zmorem”
Preberite še:
Ali je normalno, da se vedno znova spovedujemo istih grehov?
Preberite še:
Kako ohranjati prijateljstva, potem ko se poročimo?