Rachele Sagramoso je žena, mati in že babica. Piše za spletno stran La Croce Quotidiano in je tudi blogerka. “Izbrala sem materinstvo in imam sedem čudovitih in drznih otrok, ki so me naučili veliko stvari o sebi, o njih, o sedanjosti in o življenju. Prva hči je bila zame nekakšno razodetje, z njo sem se naučila biti mama, naučila sem se, kaj je velika bolečina, spoznala, kaj so težave, izvedela sem, kaj je družina.
In potem me je drugi otrok naučil še drugih stvari: da želim biti babica, kaj je dojenje, kako se dobro razumeti z otroki. Potem se je rodila tretja hči in me naučila potrpljenja, nežnosti, umirjenosti. Potem se je rodil četrti otrok, naučil me je obvladovati strah, imeti neskončno potrpljenje, ki ga potrebuje toliko otrok,” je intervjuju dejala Rachele.
Preberite še:
Na obisku pri družini z 11 otroki. “Skupaj z Bogom gre lažje”
Burno otroštvo
Moža je spoznala 6. junija 2000, na dan, ko se je vračala z zadnjega študijskega izpita. “Ravnokar sem končala zvezo z zelo nezrelim fantom, izhajala sem iz burne in težke mladosti, vedno rečem, da sem nehala živeti pri 10 letih in znova začela pri 20. Moji starši so bili vedno v vojni med seboj. Ne spomnim se, da bi se kdaj smejali, šalili. Vedno sem vedela, da se bodo ločili.”
Čas mladostništva je preživela pri očetu, pozneje je živela pri materi. “Moja mama je bila univerzitetna učiteljica, domov je prišla zvečer, zato sem bila popolnoma svobodna. Vendar je bila to lažna svoboda. Misliš, da lahko delaš, kar hočeš, vstopiš v avto s komerkoli, kadiš, kar hočeš. Potem, ko si star 18 let, začneš razmišljati, da morda ni bilo tako pozitivno, kot si mislil prej.”
Preberite še:
“Moje otroštvo je bilo daleč od ideala, a sem zanj neizmerno hvaležna”
Mamin poskus samomora
Najnižja točka njenega odraščanja je bil 20. november 1998, ko je mama poskusila storiti samomor. “Bila sem doma, vendar nisem vedela, da je tam tudi ona. Vzela je veliko zdravil, spila veliko alkohola, se zaprla v zelo nizko omaro v stanovanju in padla v komo. Iskala sem jo, ko sem prišla domov, a mi je na listku zapisala, da je šla k svojemu tedanjemu fantu. Ob osmih zvečer me je začelo skrbeti. Slučajno sem šla v kurilnico in jo našla tam. Imela je že steklene oči.”
Njena mati je bila dva meseca v komi na oddelku za intenzivno nego, kar je Rachele zelo pretreslo. Šele ko se je mama prebudila iz kome in ozdravela, je Rachele ugotovila, kako hudo ji je bilo ob vsem tem. “Nekega dne sem vstopila v cerkev in se znašla pred Najsvetejšim. Gospodu sem rekla: ‘Oprosti, zdaj je dovolj, ne zdržim več.’ In poslušal me je.”
Preberite še:
Dvakrat je poskušal storiti samomor, nato se je naučil živeti z boleznijo
Zmenek
Odločila se je za prostovoljsko delo, zato da se ne bi več osredotočala le nase. Pri delu za neko organizacijo se je začela pogovarjati s fantom, ki ji je povedal, da jo je že videl in da jo želi spoznati. “Odpeljal me je na večerjo in spomnim se nepozabnega prizora. Bila sem tako odkrita z njim, da je gotovo pomislil: ali pobegnem ali pa postanem njen mož. Druge možnosti ni. Rekel mi je: ‘Ali si ustvariva družino ali pa nič.'”
Poročila sta se, 6. junija 2001 pa se jima je rodila Rebecca.
Preberite še:
Preden sta šla na zmenek, je morala v delavnici še kaj pobrusiti
Postopno zbližanje
Kljub vsemu je Rachele ostala oddaljena od vere. “Malce sem se pobrala, a sem imela še vedno le vero iz navade. Moj mož ni imel verske izobrazbe, imel je le zakramente, a nič drugega. Po rojstvu četrtega otroka sem se spreobrnila, čeprav moj župnik pravi, da sem preprosto odprla oči in razumela.”
Mož jo je spremljal, ko je hotela začeti hoditi k maši. “Nikoli me ni zavrnil, vedno mi je zaupal. Kar se tiče vere, je pustil, da sem ga vodila. Pred kratkim je sam odšel v Medžugorje z župnijo in začel svojo pot vere. Prva izkušnja, ki smo jo vsi skupaj doživeli z otroki, je bil frančiškanski pohod družin, nato smo šli na romanje v La Verno in v Assisi. To je bil za našo vero pravi vzpon. Luca je postal del združenja Moški svetega Jožefa, ki združuje može in očete, ob četrtkih zvečer pa z njimi moli rožni venec.”
Preberite še:
Namesto k spovedi raje v bar. Niti sanjalo se ji ni, kako ji bo tisto pivo spremenilo življenje
Soočanje s težavami
Še preden sta sprejela vero, pa sta bila odprta za življenje. Vedela sta, da si želita imeti več otrok. “Že ko sem spoznala svojega moža, sem ga videla kot očeta svojih otrok. Tako je bilo, kot da bi nama nekdo hotel reči: ‘To je vajina pot, verjemita mi.’ Ko sem zaradi spontanega splava izgubila svojega petega otroka, sva to sprejela. Toda takrat sva tudi razumela, da je Bog tisti, ki vodi naše življenje in da nama je on vseskozi govoril, da je najina želja po veliki družini dobra stvar.”
Velikokrat sta Rachele in Luca zašla tudi v zakonsko krizo. “Najin zakon je bil poln težav, razpravljanja, tudi jeze. Nikoli pa nisva razmišljala o ločitvi. Ko me je pogosto vprašal: ‘Ali bi ti bilo bolje, če bi se ločila?’, sem mu vedno odgovorila: ‘Niti pomislim ne na to! Rešiva tole in greva naprej.'”
Oba mladim polagata na srce, da naj se poročijo in naj stvari jemljejo resno. “Kot pravi moj mož na predzakonskih tečajih, kamor naju povabijo: Naredite to, če ste pripravljeni storiti karkoli. Če ste nenehno pripravljeni izpraševati se, podpirati se, se poročite. Enako je pri oklevanju, da bi bili starši. ‘Ne, raje ne bi. Se še ne čutim, da bi bil.’ Vedno poveva: ‘Najprej začni igrati vlogo, pa se boš naučil.'”
Preberite še:
“Mladi se najraje ne odločajo in bi kar imeli ‘vse’, ampak ‘vse’ ne gre”
Rachele se spominja svoje zgodbe in zato spodbuja k materinstvu tudi vse ženske, ki mislijo, da niso ustvarjene za to, da bi bile mame. “Videla sem toliko žensk, ki jim ne bi dali niti evra na ulici, pa so postale matere. Mame mojih prijateljev so mi govorile, da ne bom v življenju naredila ničesar, nihče ni verjel name, govorili so mi, da sem le hči pijanke. Nihče ni verjel vame kot v žensko, kaj šele vame kot v mamo. Zato hočem otrokom in mladim povedati, da to zmorejo vsi. Generacija, ki jo vzgajamo, se želi učiti in iti v korak s tem. Moramo jim zaupati. Luca mi je zaupal, ko sva se spoznala, verjel je vame, večkrat mi je rekel: ‘Glej, lahko si mama.’ Zaupanje mladim je bistvenega pomena. Povejte mu: ‘Zmoreš!'”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Bil je na obeh straneh mikrofona, želel v Hollywood, poslanstvo pa našel pri kapucinih
Preberite še:
Pater Pij je molil za njun zakon in jima obljubil 9 otrok
Preberite še:
“Všeč so mi dvignjene roke. Pomenijo lahko slavljenje, kot znak veselja, ali prošnjo, ko sem v stiski”
