Ni družine, v kateri nikoli ne bi bilo nesporazumov. Celo v sveti družini sta morala Marija in Jožef tu in tam gotovo imeti težave z medsebojnim sporazumevanjem. To še toliko bolj velja za naše družine, katerih člani smo običajni grešniki.
Družina je pogosto kraj, kjer izkušamo največ soočenj, ki so navadno tudi najbolj boleča. Zakaj je tako? Zato, ker drug drugega ljubimo, ker smo zaradi ljubezni ranljivi, in ker vsakdanje skupno življenje to ljubezen postavlja na preizkušnjo: težko je, če ne skoraj nemogoče, prikrivati svojo nejevoljo in zamere, če smo skupaj 24 ur na dan.
Preberite še:
8 trikov proti stresu in za ohranjanje miru v družini
Vsi prepiri seveda niso resni in ni nujno, da se poskušamo izogniti vsakemu soočenju. “Dober” družinski prepir je dosti boljši od tišine, ki jo bo razgnalo od neizgovorjenih besed, in prepir med sorojenci je lahko celo koristen – če ta soočenja seveda vodijo v odpuščanje, tudi v primeru najmanjših nesporazumov. Na stotine malih soočenj, ki si jih ne odpustimo, je prav tako obremenjujočih kot resen prepir. Pogosto so male stvari tiste, ki se kopičijo in potem privedejo do izbruha. Poleg neškodljivih sporov obstajajo tudi takšni, ki lahko povzročijo resen razdor: celo ločitev, pa tudi globoke nesporazume med starši in otroki, bratom in sestro, teto in nečakom in podobno.
Ne glede na to, ali v teh sporih sodelujemo ali smo zgolj opazovalci, imamo vedno izbiro, da posredujemo kot mirovniki ali pa prilivamo olja na ogenj. Seveda ne moremo odpustiti namesto nekoga drugega (recimo prevaranega zakonca ali pa starša, ki ga je otrok izdal), toda naš odnos lahko obema pomaga, da se pomikata proti odpuščanju in spravi, ali pa, nasprotno, med seboj ohranjata sovražne občutke.
Preberite še:
Dober način, kako se izogniti napetim odnosom v družini
Mir lahko najdemo v molitvi
Mnoge družinske spore še otežujejo nedobrodošle pripombe, nepremišljeni komentarji, govorice in obrekovanje. “Svojega krušnega očeta krivim, da je bil nasilen do svojih otrok,” pojasnjuje Brigita. “Toda ugotovila sem, da s tem, ko mu ne odpustim, odpuščanje preprečujem tudi svojemu možu; s tisočerimi drobnimi pripombami in grenkimi besedami ohranjam njegovo zagrenjenost.” Če želimo širiti mir, moramo biti tudi sami umirjeni. Mati, ki trpi zaradi nezvestobe svojega zeta, hčerki ne bo mogla pomagati, da bi se spravila s svojim možem. Povsem običajno je, da mati trpi zaradi svoje hčere, toda dokler v njej prevladujejo občutki jeze, lahko odnos med hčerjo in njenim možem le poslabša.
Mir, ki ga v takšnih okoliščinah tako težko dosežemo, lahko najdemo v molitvi. Najdemo ga v srcu Njega, ki vse to razume in lahko stori vse, da odvržemo svojo žalost, svoj odpor, svoje sovražne misli, svojo željo po maščevanju. Le Bog lahko pomiri naše notranje viharje in nas ukorenini v Svojem miru. Nato pa, odeti v Njegovo nežnost, lahko prisluhnemo brez obsojanja in sočustvujemo, ne da bi se postavili na eno ali na drugo stran.
Preberite še:
Srečen je zakon, v katerem drug drugemu veliko odpuščata!
Družinski mir gradimo, če se ne vmešavamo v prepire drugih
Obzirnost je odličen prispevek k miru v družini. Obzirnost ne pomeni prikrivanja, temveč previdnost. Če živimo v spornih razmerah, je pomembno, da najdemo “srce, ki nam prisluhne”. Toda kako naj posameznik spregovori, če se boji, da bodo njegove besede posredovane vsem okoli njega? Tistega, kar nam je zaupano, čemur smo priče, ne posredujmo vsem družinskim članom, tudi če njihovo radovednost spodbuja pristna naklonjenost. Prosimo Svetega Duha, naj nas vodi, kaj lahko in kaj moramo posredovati naprej, predvsem pa komu. Najtežje je pravzaprav vedeti, kako spregovoriti, kajti včasih je tišina lahko izredno strupena; to moramo storiti na moder in vedno skrajno prijazen način.
Prav tako smemo takoj posredovati le, če je to zares primerno. Eden izmed načinov za ohranjanje miru v družini je, da se ne vtikamo v spore, ki se nas osebno ne tičejo. Poslušanje, sprejemanje, tolažba: da! Morda lahko ponudimo kontaktne podatke določenega duhovnika ali strokovnjaka. Predvsem pa molimo, v dobrih in slabih časih. Po drugi strani pa moramo sprejeti svojo nemoč, priznati, da nismo v najboljšem položaju za deljenje nasvetov. Najpomembneje je, da ne delamo uslug tistim, ki se prepirajo, temveč da jim stojimo ob strani, kot priče brezpogojne ljubezni in neomajnega upanja.
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Smo samo ljudje in ni treba od sebe zahtevati popolnosti – tudi Bog je ne”
Preberite še:
8 načinov za pomoč otrokom, če jih vrstniki zbadajo zaradi njihove vere
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko se odtrgamo od bolečih občutkov?