“Moj sin je zelo samostojen, sam izbira svoje filme in knjige, zvečer pa se sam od sebe odpravi v posteljo!” ponosno pojasnjuje Ana, mama 4-letnega Gašperja. In potem pomislimo na svojega sedemletnika, ki si po uri telovadbe s težavo sam zaveže vezalke na čevljih …
Več kot 40 let je bil v razpravah o izobraževanju ključni izobraževalni cilj otrokova samostojnost in starši imajo vedno več težav v prizadevanjih, da bi svoje otroke čim prej osamosvojili. Ne zdi se, da bo v kratkem prišlo do kakršnih koli sprememb na tem področju, zato lahko pričakujemo, da bo za milijone sodobnih otrok samostojnost ostala na vrhu seznama.

Preberite še:
Res veste, kaj pomeni, da je otrok samostojen? Tu so 4 najpogostejše zmote
Bežen pregled strokovnih revij za izobraževanje bo potrdil, da ni usmiljenja za nesamostojne! Še več, ta predstava se staršem zdi nekaj povsem naravnega: “Naši otroci se soočajo z zapletenim svetom, nujno je, da se v njem čim hitreje znajdejo sami,” priznava neka mama. Kaj pa, če je ta poveličevana samostojnost zgolj krinka za vedno večji individualizem?
Samostojen otrok je otrok, ki se mu zaupa
Tako kot se naša pretirano dejavna družba boji odvisnosti svojih ostarelih članov, podobno mlajše nenehno opozarjamo, naj ne ostajajo predolgo na tej stopnji. In vendar se odnos med materjo in otrokom gradi ravno na tej vezi medsebojne odvisnosti. Gre za zaupno bližino, ki zaznamuje materinstvo in zaradi katere so prva leta otrokovega življenja obdobje varnosti. Varnost jutrišnjega dne raste iz današnje odvisnosti – iz katere lahko otrok izhaja le po posameznih stopnjah. Če ga prehitro potisnemo skozi vse stopnje, tvegamo, da bomo mlade potisnili v pesimizem in žalost.
Preberite še:
Kaj storiti, ko se ne strinjate z življenjskimi odločitvami svojih odraščajočih otrok

Zakaj ne bi o samostojnosti razmišljali v okviru družinske stvarnosti, se prilagajali ritmu otrok, njihovim potrebam in zmožnostim? Tudi če to pomeni, da moramo določena merila opazno znižati in se oddaljiti od “uradnih” smernic: samostojnega zavezovanja vezalk pri sedmih letih, nakupa kruha v pekarni na koncu ulice pri osmih … Če vaš otrok ne sodi v ta kalup, se osredinite na vse tisto, kar zna in zmore, pa to ni zapisano v šolskem priročniku. Ali vaš sin sestrici pred spanjem prebere pravljico? Ali ima vaša hči smisel za humor, ki ga pri drugih otrocih ne opažate? Ali se vaš otrok igra besedne igre? Ali zna potolažiti svoje prijatelje?
Čustvena inteligenca, občutek za medsebojne odnose, sposobnost sodelovanja v družinskem življenju: veliko znamenj obstaja, da naši otroci v družini odraščajo v svojem ritmu. To so znamenje sape, ki jo je vanje vdihnil Bog, in ta se kažejo v njihovi edinstvenosti. Nazadnje pa je najbolj pomembno, da z otroki gradimo odnose zaupanja in medsebojnega zavedanja, edinega vira pristne samostojnosti. Vezalke lahko počakajo!
Avtorica prispevka je Anne Gavini.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Preberite še:
“Sem popolno nasprotje moškega, ki ob pivu gleda nogometno tekmo”

Preberite še:
Kako lahko malenkosti v času pandemije olepšajo naš dom

Preberite še:
Kako, prosim? Mnogo dobrega ODPUSTIL?